Radio Študent,
24. december 2016
―
KUD LJUDi, ki so že v samem idejnem principu oponenti vsega, kar diši po mainstreamu – naj bo to razumevanje umetnosti, interaktivnosti, elitizma ali urbanizacije – so nekaj dni pred božično nočjo v Križevniški cerkvi začeli s serijo alternativnih polnočnic. Veliki finale je sledil na prazniku avtentičen datum in čas, naša participacija pa se je zgodila v sredo,
21. decembra, kar pomeni, da smo doživeli verzijo, podnaslovljeno s »pred-pred-predpolnočnica«.
Koncept 1. tradicionalne Ne-tradicionalne polnočnice ni enoznačen in se v svoji nameri izmika temu, da bi učinkoval kot zgolj gesta kakršnega koli kontriranja samega po sebi oziroma krščanski dogmatiki kot taki. Dogodek se namreč še vedno nagiba k iskanju skupnosti, rituala, kolektivnega vzdušja in nalezljivega impulza slediti množici, le da pri tem izvrši izgon kakršnih koli konkretnosti – s tem pa tudi duhovnih avtoritet. Tu ni več boga, apostolov, spovednic ali molitev, še vedno pa ostaja procedura udeležbe, ki se »navdihuje« pri krščanstvu, a le zato, da ga lahko v isti sapi spreobrne; ne zlorabi, ampak prej izkoristi v imenu umetnosti, mu postavi cinično zrcalo in prilepi nove, recimo temu bolj new-age pristope.
Prav zato je dogodek umeščen v tako avtentičen prostor, kot je Križevniška cerkev, ki sicer velja za eno izmed redkih slovenskih cerkva, ki so odprte za nereligiozne vsebine. Ne-tradicionalna polnočnica torej je alternativa originalni, a ta upor ni radikalen, še manj svetoskrunski ali, bognedaj, sovražen. Prisostvujemo situaciji, ki se še vedno večinsko napaja z vsebinami – četudi to pot parodiranimi – še bolj pa z bogato atmosfero, ki jo cerkveni ambient nudi. Ko namreč ležemo na tla in zremo v »sakralni« strop in vitraže, to ni le gola funkcija znotraj danega koncepta, je tudi neki kolektivni obrat v počenjanju nečesa prepovedanega, uporniškega, nečesa, kar religiozni infrastrukturi ne pritiče. Sproži se nespodobni obrat perspektive pogleda in doživljanja. Od tod tudi specifika lokac
