Konteksti (Tomaž Bešter),
12. avgust 2017
―
vir slike: goga.si
Kot se dobro spomnim branja skandinavskih kriminalk, sem užival v čisto vsem: zoprni in temačni preiskovalci, še bolj temačno vzdušje, venomer prisotni hlad in razgledi po norveških in švedskih pokrajinah, za katere se je zdelo, da nanje nikdar ne posije sonce. Nato so tu tudi zares neprijetni zlikovci, ob katerih ti poleg odpora in želje po tem, da jih končno nekdo že ustavi, ponujajo tudi premislek o naravi zla na sebi. Le ena stvar, to se dobro spomnim, mi je šla vedno na živce: nekoliko težje sem bral o krajih in imenih, ki so mi jezikovno zelo oddaljena. In tule se končni iztek mojega branja Golobovega Jezera pridružuje mnogim bralcem, ki pritrjujejo njegovi moči. Jezero ima čisto vse, kar mora imeti sodobni kriminalni roman. Najbrž pa sem užival toliko bolj zaradi tega, ker je še zgoraj omenjeno neugodje izginilo. Pa seveda ne le zaradi tega.Tadej Golob je spisal prvovrstno in kvalitetno žanrsko čtivo. V njej bralca popelje na iskanje odgovorov na vprašanja o identitetah žrtve, morilca in motivu, dodano pa je tudi dovolj raziskanega vpogleda v delo forenzikov, patologov, kriminalistov, tu je tudi nekaj politike, predvsem pa življenje glavnega protagonista, višjega inšpektorja Tarasa Birse.
Zakaj potem nisi vesel tega primera? Na žensko truplo brez glave človek niti v tem poklicu ne naleti vsak dan. Mogoče nikoli.
Pričnemo na koncu leta. Na silvestrovanju, ki ga Taras s svojo ženo, pediatrinjo Alenko, preživlja z njenimi kolegi in prijatelji zdravniki v Ukancu. Kraju, ki je svoje ime dobil po koncu sveta. Potem, ko se odločita, da bosta vendarle, kljub slabemu vremenu, nemogočemu sneženju, skušala priti nazaj do Ljubljane, na poti naletita na policijsko vozilo, v katerem sedi prestrašeno dekle. Prestrašena je zaradi tega, ker je malo poprej odkrila truplo v reki, ki je pritekla iz Bohinjskega jezera. In to truplo je brez glave. Taras kot izkušen kriminalist ni mogel iti mimo in tako je hitro postal del zgodbe, ki se je je nato še