Konteksti (Tomaž Bešter), 3. avgust 2018 ― vir slike: booklikes.com Cankarjevo leto je. Stota obletnica smrti velikega literata, ki je trn v peti mnogim in nedosegljiv ideal mojstra besede drugim. Tole ne bo apologija ne prvih in ne drugih. Mogoče teh drugih bolj. O Hiši Marije Pomočnice je napisanih več kot dovolj besedil, vsi jo poznamo. Tole bodo konteksti, kot vsi ostali. Knjigo sem v roke vzel, ker sem v nekem danem trenutku želel ponovno prebrati nekaj Cankarjevega, ker tega že dolgo nisem storil. Tako sem po nekajdnevnem obiskovanju tega sicer kratkega besedila končal z branjem zadovoljen in ponovno navdušen nad dejstvom, kako lep, upodabljajoč in mogočen je slovenski jezik. Impresije, ki jih Cankarjeva beseda riše, ko ta bridko reže v domišljijo bralca, so resda sive, temačne, tudi boleče, a obenem tudi spoštljivo vežejo človeka - njegovo majhnost, ujetost v svet, kjer biva - s kritiko tega istega sveta, ki se konec koncev izkaže za še toliko bolj ujetega v ljudi. Hišo Marije Pomočnice sem bral kot spopad konfliktov med zunaj in notri. Med obsodbo, ki jo človeku piše narava in vzporedno obsodbo, ki mu jo piše družba. Vmes, v majhnem prostoru, ostajata upanje in hrepenenje.Hiša Marije Pomočnice je roman iz 1904. V njem sledimo trpki pripovedi deklice Malči, ki je prispela v to bolnišnico, iz katere, se zdi, ni vrnitve. Roman je sila kratek. V izdaji v zbirki Sto romanov, v kateri sem ga konzumiral, je v sicer odlični spremni študiji Janko Kos tudi to bogato tematiziral in pod vprašaj dal oznako tega Cankarjevega pomembnega dela. Malči v romanu mati torej pripelje v bolnico. Tu je vse podvrženo miru in kontemplaciji, pričakovanju bridkega konca in sprijaznjenosti z usodo, ki upravlja svet. V to sivo temačnost tako ne more vdreti skorajda nič. Predvsem nič tega, kar že ni bilo poprej notri. Najprej so tu dekleta sama, ostale bolnice, ki so si kot mikrodružba sestavile svoj majhen svet; takšen, ki brez komunikacije ne preživi, a jo vseeno potrebuje, kakor tudi nekaj hierarhije, ki v razločki

SEM, 3. avgust 2018 ― Od nedelje, 5. avgusta, ko je vstop v muzej prost, do 6. septembra 2018 je v Slovenskem etnografskem muzeju (SEM) ob razstavi Kjer so čebele doma na ogled interaktivni paviljon Čebelji svet, ki v SEM gostuje na pobudo Ministrstva za kmetijstvo, prehrano in gozdarstvo RS. Obiskovalci lahko v paviljonu na interaktiven način doživijo svet čebel, si s pomočjo virtualne resničnosti  približajo čebele, se z njimi fotografirajo, poslušajo brenčanje čebel, vonjajo propolis ter spoznajo še marsikaj zanimivega iz sveta čebel z uporabo sodobne tehnologije.  Slovenski etnografski muzej pripravlja vzporedne prireditve in dogajanja ob svoji osrednji razstavi Kjer so čebele doma, začenši že avgusta s paviljonom Čebelji svet. Na razstavi Kjer so čebele doma, s katero SEM obeležuje prvo leto praznovanja Svetovnega dneva čebel in Evropsko leto kulturne dediščine 2018, muzej razkriva svoje zbirke in podaja pogled na avtohtono kranjsko čebelo, panje, poslikane panjske končnice in čebelnjake, katerih bogata dediščina večplastno zaznamuje slovensko kulturno krajino. Paviljon Čebelji svet, ki je na ogled v avli muzeja, je kot vzporedna atrakcija namenjen ozaveščanju o pomembnosti čebel in ostalih opraševalcev za trajnostno kmetijstvo, za zagotavljanje varnosti preskrbe s hrano v svetu – torej preprečevanje lakote ter posledično za izboljšanje kakovosti življenja vsakega posameznika. V preteklih dveh letih je paviljon gostoval po svetu (na sedežu Organizacije združenih narodov za prehrano in kmetijstvo, na sejmu Agra Slovenija, na sedežu Evropske komisije v Bruslju v Belgiji, kongresu Apimodije v Istanbulu v Turčiji, na mednarodnem sejmu vina in žganih pijač v Hongkongu ter v Združenih narodih v New Yorku, ZDA), sedaj pa bo na ogled obiskovalcem Slovenskega etnografskega muzeja, kjer jim bo na inovativen ter tehnološko sodoben način približal projekt svetovni dan čebel oz. pomen čebel, drugih opraševalcev ter čebelarstva nasploh za prehranski sektor in varovanje okolja. Čebelji

ARS Arsov forum, 3. avgust 2018 ― Gostje: dr. Irena Avsenik Nabergoj, dr. Milček Komel in dr. Robert Bahčič Marijin lik velja za enega izmed najbolj pomensko raznolikih in najpogosteje upodobljenih v zgodovini umetnosti. V glasbi, pripovedništvu, slikarstvu, kiparstvu in literaturi nastopa v vlogi matere, device, kraljice angelov pa tudi bojevite žene. O liku Marije skozi prizmo umetnosti, ljudskega izročila in osebne zgodbe romarjev z gosti: literarno zgodovinarko dr. Ireno Avsenik Nabergoj, rektorjem Bazilike Marije Pomagaj na Brezjah patrom dr. Robertom Bahčičem ter umetnostnim zgodovinarjem in likovnim kritikom dr. Milčkom Komeljem. (Ponovitev oddaje Studio ob 17h.)