Kriterij.si, 21. december 2018 ― Ko bomo mrtvi in beli Branko Potočan & duo Silence: Črni petek Urednik Fri, 12/21/2018 - 19:40 KO BOMO MRTVI IN BELI Nekoč je bil samo en stavek: Če je zmogel Dante prepotovati pekel in o tem napisati celo komedijo, zakaj se potlej sam ne bi mogel naučiti govorice ptic, kajti nikjer na svetu ni pogovor ptic tako prijateljsko razumljiv, kot je tukaj med drevesi mestnega parka, in nikjer na svetu ni lepših zgodb, kot so tukaj na večer pred nevihto, ko je skobec, ki se je pogovarjal z grlico, pripovedoval o meni, ki sem se zaljubil v raztrgano fotografijo nekega dekleta, ki sem jo slučajno našel na tleh, pobral in sestavil v podobo za hitrejši utrip srca, čeprav je nekaj trenutkov prej to isto fotografijo raztrgal neki drug, zelo jezen moški, ki je besno in jokajoč oddrvel iz telefonske govorilnice, zbrcal smetnjak in potem mirno splezal med krošnje dreves mestnega parka in se pred očmi grlice in skobca, ki sta za trenutek nehala klepetati, na vijugavo vejo, molče, brez krika, tiho obesil. Vem, rekli boste, da sem si tole izmislil, vendar se mi zdi, da je včasih dobro lagati v prid lepoti, to je za dušo koristno in pomirja, kakor da bi zmolil tri »zdravamarije« in en »očenaš« in zaželel ljudem mir z njimi, brez fige v žepu. Nekoč je bila črno-bela podoba in malo rumene čez za romantično sentimentalen pogled na življenje s smislom. Nekoč smo plesali. En, dva, tri. En, dva, tri. Pa balkon, zvezde in pogovor s srčno odpiralko. Danes je ta isti, dolgi stavek samo še raztrgan dvom: Če je zmogel Dante prepotovati pekel in o tem napisati celo komedijo, zakaj se potlej sam ne bi mogel naučiti govorice ptic? Ptičev ni več. Samo še sivi golobi so, ki so požrli ostale barvne sorodnike. Golobi ne govorijo, samo ritajo se, cmokajo in se prepirajo za odvržene »čike«. Fotografije na papirju so spravljene na trdih diskih. Če hočeš preboleti nesrečno ljubezen, stisneš Delete. Telefonskih govorilnic ni več. Mobiteli so zamenjali treniranje jezikov, striženje z ušesi in zadr

Razpotja, 21. december 2018 ― Miha Kosovel Pred kratkim sem nekajtedensko delovno klavzuro preživel v eni izmed slovenskih vasi, kjer sem se en dan po sprehodu in nakupih zatekel na kavo v tamkajšnjo gostilno in bil priča vroči debati o sodobnih migracijah. No, ni bila ravno vroča, niti debata zares ni bila – čez celotno gostilno so se od mize do mize glasno strinjali s tem, da se je treba z vsemi sredstvi, pa naj bodo še tako kruta, zoperstaviti priseljevanju iz muslimanskih držav, saj s sabo nosijo njihovo kulturo, ki je povsem drugačna od naše in zato ogroža temelje naše kulture in našega načina življenja. Ker ne verjamem, da je slovenski človek tako krut po naturi, niti ne moremo takšnega govorjenja pripisati afektu, saj so od začetka begunske krize, ki je vmes praktično že ponehala, pretekla že tri leta, morajo biti razlogi za takšno radikalizacijo osnovani na nečem drugem, na nečem realnem, na neki resni ogroženosti, ki jo lahko razumemo le, če razumemo, kako Slovenija sploh funkcionira.