Kriterij.si, 7. september 2019 ― Od kramljanja do blebetanja festival Mladi levi 2019 Urednik Sat, 09/07/2019 - 06:32 Od kramljanja do blebetanja Zapis o predstavah: Daria Deflorian & Antonio Tagliarini: Izkopavanje in Walid Raad: Les Louvres in/ali Brcanje mrliča V dvorani so naključno razporejeni stoli, obrnjeni v različne smeri. Gledalci smejo zasesti kateregakoli od njih, razen tistih, ki imajo na naslonjalu obešeno kakšno obleko in pripadajo igralcem. Na dveh robovih uprizoritvenega prostora stojita po dva ekrana, na katerih se predvajajo podnapisi govorjenega teksta. Te naprave vzbujajo vprašanja – koliko gre za off prostor in koliko za integriranega. To, da so ostali na nedoločenem teritoriju, se zdi še najboljša rešitev, gre za najboljši kompromis med potrebo po tem, da bi gledalci besedilo razumeli, in tem, da bi se vse odvilo v enotnem prostoru, ki si ga delijo z igralci. Stalno pogledovanje na zaslon pa onemogoča najbrž želeni dostop gledalcev do obraznih izrazov in gest pripovedovalcev. Ti so trije, ženska in dva moška. Njihovo izhodišče je Antonionijev film Rdeča puščava, pozornost pa je usmerjena na usodo igralke Monice Vitti, kakor se je ta prepletala s snemanjem filma. Etape snemanja in s tem zgoščeni motivi igralkinega življenja se prepletajo z izkušnjami, odnosi. Vzdušje predstave in diskurz bi lahko povezali z dvema idejama – Nietzschejevo o poslednjih ljudeh ter Badioujevo o živalskem humanizmu. Liki odlično izražajo močno prežetost z nihilizmom, ki ga je napovedoval Nietzsche. Gre za dobrodušne, prijazne posameznike, ki živijo v precejšnjem udobju, še vedno pa jih zaznamuje človeška ranljivost – smrt, bolečina, telesna in duševna. Smrt velikih vrednot jih pušča v medlem humanizmu, v materializmu, povezanem z nihilizmom, ki pa vendarle ne more biti dosleden, sicer bi prišlo do samoizničenja. Tako ostanejo mala zadovoljstva in mala junaštva: minljive ljubezni, skrb za obolele starše in za – lase. Lasje so v besedilu najbrž glavni simbol. Lasje, slepo rastoča materija, ki