13. brat, 2. maj 2020 ― Kako nor moraš biti, da sredi epidemije smrtonosnega virusa tvegaš zdravje in protestiraš proti oblasti? Nor ali pokvajen, bi dodali podporniki vlade, ki so prepričani, da je protest možen, le če ga iz ozadja orkestrira veliki hudobec. A ključno je vprašanje, kaj spravi ljudi na ulice v deželi Slovenija, ki nakljub vstajam pred nekaj leti nima tradicije demonstracij in uličnih manifestacij. Kot jih poznamo začuda največ prav v najbolj razvitih državah parlamentarne demokracije. V našem primeru je to vsekakor že sama podoba predsednika vlade Janeza Janše, ki za velik del prebivalstva pooseblja vse slabo, za kar tudi sam poskrbi s svojim načinom komuniciranja. A ime česa je Janez Janša? Kot prvo vladni ukrepi, ki so zelo omejevali gibanje prebivalstva. Tu je večino zmotil predvsem en ukrep in to je omejitev gibanja na ozemlje svoje občine. Drugi, ki pa je v začetni fazi epidemije manj opazen, ker smo se vsi večinoma zadrževali doma, a veliko hujši, pa je prepoved zbiranja na javnih mestih. Vladni odlok govori o tem, da se lahko premikaš zunaj svojega prebivališča le, če imaš jasno določen opravek. Kaj ta omejitev dejansko pomeni se je pokazalo šele ob javnih zbiranjih oz. protestih. Pokazalo se je, da je vsako zadrževanje na javnem mestu lahko prekršek. Z vidika svobode političnega delovanja je to veliko večja omejitev kot pa omejitev prehoda občinskih meja. Prepoved protesta je prepoved kolektivnega delovanja, svoboda gibanja po državi pa je le posameznikova pravica. Če nas je ta pandemija kaj naučila, nas je to, da je kolektivno pomembnejše od individualnega. Drugi veliki spodbujevalec protestov pa so zgodbe žvižgačev, kako je pri nabavi zaščitne opreme prišlo do nepravilnosti, tako da v večini primerov obstaja sum korupcije. Dejstvo je, da je epidemija pripravila državo nepripravljeno. Tudi zdravstvo je namreč prevzelo pravilo iz neoliberalne kapitalistične produkcije, da se ne dela zalog. Bolniških postelj ne sme biti viška, prav tako ne opreme. V vseobčem kaosu,

Kamra.si, 2. maj 2020 ― Iz domoznanske Kamre na današnji dan ...2. maja 1905 na Teharjah je umrl Josip Pečnak, gospodarstvenik in lokalni politik. Rodil se je 24. januarja 1816 na Lipi (Štore).  Josip, tudi Jožef, Pečnak je bil eden najbolj vsestranskih Teharčanov, bil je podjetnik, gostilničar, mlinar, publicist, narodnjak in politik. Svoj čas je bil najbogatejši Teharčan, ki je zaslužil svoje premoženje z gostilniškim delom in preprodajo nepremičnin ter zemljiških parcel.  Rodil se je očetu mlinarju Gregorju Pečnaku in materi Neži, rojeni Koštomaj v kraju Lipa (danes Štore), kjer sta kupila Razdrtev mlin (kasneje Bouconova stolarna). Po očetovi smrti je pri 12 letih pustil šolo in se posvetil delu v mlinu. Kasneje se je odločil za šolanje za natakarja in peka pri stricu Jakobu Pečnaku v Sisku na Hrvaškem, kjer je ta imel gostilno in kavarno. Kmalu se je vrnil v Celje, kjer je bil mlinarski vajenec v kasnejšem Majdičevem mlinu. S pomočjo oskrbnice Stepišnikove se je vrnil v osnovnošolske klopi v Celju, kjer je končal samo šolanje. Leta 1833 je odšel na Dunaj, kjer je naprej obiskoval realko in končal politehniko. Po končanem šolanju se je kot knjigovodja zaposlil pri bančnem podjetju. S prihranjenim denarjem se je vrnil na Teharje, kjer je kupil posestvo, zidal vilo na Teharjah, prodajal nepremičnine in kupil mlin v Škofji vasi in ga je preuredil v valjčnega. Uredil si je tudi gostilne v Štorah in Celju, kjer je imel tri gostilne. Najbolj znana je bila kavarna »pri Pečnaku« (na območju današnjega Celjskega doma). Leta 1865 je kupil na Reki kavarno Evropa in vilo Triestino v Ičićih in jo kot kavarnar vodil do leta 1885, ko se je vrnil nazaj na Teharje. 

ARS Gremo v kino, 2. maj 2020 ― Predstavljamo tudi projekt Vsi (filmi) doma in filmografijo Terrenca Malicka. Izteka se projekt Vsi (filmi) doma – slovenske filmske ustvarjalke in ustvarjalci so v sodelovanju s Slovenskim filmskim centrom in z Bazo slovenskih filmov ter Filmoteko, zavodom za širjenje filmske kulture, v zadnjih osmih tednih na spletu v duhu gibanja vsi doma brezplačno ponudili na ogled okrog 170 slovenskih filmov. Zaradi pandemije so letošnji filmski festival v Cannesu odpovedali, vseeno pa se je odvilo tradicionalno srečanje producentov »na potezi«, in sicer prvič virtualno. Dogodka se je udeležila tudi Marina Gumzi, producentka na čelu produkcijske hiše Nosorogi. V oddaji se bomo poleg tega posvetili še filmografiji Terrenca Malicka. Vabljeni k poslušanju!