Kriterij.si, 7. julij 2020 ― Še preden se je zgodila prihodnost, smo jo pospravili v preteklost Triptih::: Urednik Tue, 07/07/2020 - 22:17 Še preden se je zgodila prihodnost, smo jo pospravili v preteklost Prostorska umestitev Arhiva samozadostnosti avtoric Tery Žeželj in Ivane Vogrinc Vidali, njegov okvir proste dostopnosti v obdobju več ur in avtonomna odločitev obiskovalcev o vstopu in izstopu, o načinu preživljanja časa v njem, pa tudi opis v spremljevalni zloženki večera, vse to nas usmerja, da ga opredeljujemo kot avdio-vizualno instalacijo. V tem primeru se izrazito razlikuje od drugih dveh delov taistega večera pod krovnim imenom TRIPTIH:::, saj sta Za narodovo zdravje in TRANS-plant odrski celovečerni deli z okornejšim situacijskim okvirom, nadnaslov pa seveda neizbežno prikliče primerjavo. Zvest svojemu naslovu je Arhiv samozadostnosti samozadosten, saj sledeč postavitvi za obstoj ne potrebuje nikogar drugega. Po tistem, ko ga ustvarjalki prepustita v ogled za fizično eksistenco, ne potrebuje več ljudi, ki so, nasprotno, v odrskih delih tistega večera ključni pobudniki poteka živega dogodka. Seveda nikakor ne gre trditi, da Arhiva prisotnost nas, obiskovalcev, ne transformira in da mu ne doda nove razsežnosti, a spodaj v kletnih prostorih Stare elektrarne bo tudi takrat, ko vanj ne bo vstopil noben obiskovalec. V zahtevah po našem angažmaju je Arhiv eksplicitno liberalen; četudi nas navodila, baterijska svetilka na kinetični pogon in čelada usmerjajo, je količina truda in časovnega vložka prepuščena nam. Koliko in katere dele želimo videti in vplesti v svoje izkustvo, vse to diktiramo z (ne)vrtenjem ročice na baterijski svetilki. V temo potopljene neometane stene, na katere so pritrjene črne ploščice, nikoli niso vidne v celoti. Majhen snop svetilke je dovolj le za hipno prebiranje nanje odtisnjenih besedil, ki se izrisujejo prav zaradi vanje usmerjene svetlobe, a postanejo berljiva šele po nekaj trenutkih osvetljevanja. Tako moramo bodisi najprej proizvesti energijo sami ali