Airbeletrina,
6. november 2025
―
Četrto nadstropje: zadnji stavek
To je zgodba o pogledu nazaj, zadnji stavki so bili napisani na policijski postaji v Beogradu, ko mi je neki inšpektor pojasnjeval, kakšna je razlika med krajo in utajo, njegovega kolega, ki me je hip poprej med sprejemom na postaji zaslišal o mojem primeru, pa je zanimalo, ali sploh razumem srbsko. Zanimalo ga je tudi, ali sem dojela, ali sem razumela, kaj pomeni, ko reče soba štiri, ali vem, kaj je to soba. Nakar je dolge trenutke razmišljal, nato pa pristavil: četrto (dolg premor) nadstropje. Tolikšna je namreč razlika med srbskim spratom in hrvaškim katom, trideset sekund oklevanja in ponikanja v skupni jezik. Tukaj so ćaciji,[1] špilfrderberji, mi razlaga kolegica, ki skupaj z mano piše tisti zadnji stavek, in se ozira po policijski postaji, kjer bi lahko prijavili odtujitev, točneje krajo moje denarnice, ter mi mimogrede pokaže na prismuknjeno grmado šotorov, medtem ko me vozi proti veleposlaništvu države, v katero se moram vrniti in tamkaj nazadnje postaviti piko na koncu te zgodbe. Kajpada proti plačilu za izdajo potnega lista meni, ki sem ostala brez dokumentov, kreditnih kartic in denarja, ne da bi se komu zdelo vredno poizvedeti, kako naj si priskrbim denar zanj. K sreči imam ob sebi dobrosrčno kolegico, ki vskoči, toda kaj če bi bila sama? Ampak zanemarimo ta hip nelogičnosti institucij.
Tolikšna je namreč razlika med srbskim spratom in hrvaškim katom, trideset sekund oklevanja in ponikanja v skupni jezik.
V tem spisu, to je nemara nujno povedati, se gibljem po različnih poteh, pišem ga na letališčih, pišem ga v Beogradu, Pulju, Zürichu, Bruslju, pišem ga v Sloveniji, in docela upravičeno je reči, da v njem ni statičnosti, da ni ujet v določen kraj. Vendar to ni prikaz tistega, čemur bi lahko rekli horror loci, pač pa motrenje zgodovine iz tega, kar sedaj pravkar živimo kot sedanjost. Moj kovček vse poletje leži v dnevni sobi (in to ne spričo moje nore ljubezni do potovanj, temveč ker si ne morem privošči