Radio Študent,
11. avgust 2013
― Celinka, 2013 Ko je takrat nova zasedba Brencl banda leta 2010 objavila prvenec Zemljin ples, smo kar veselo zastrigli z ušesi. Po eni strani je zasedbo njihova samosvoja avtorska glasba, spisana v duhu ljudskih tradicij, promptno umestila ob bok že uveljavljenim etno zasedbam, po drugi pa jo je naravnanost na širše slovanske tradicije naredila za malce posebno. Navezanost na izključno akustična glasbila je njihovi posebnosti dodala piko na i ter jih še bolj približala tistim oblikam, ki jih danes percipiramo kot ljudske. Prvenec so krasile zvečine radožive in veseljaške pesmi, ob katerih te je kar imelo, da bi vriskal in poskakoval. Na letos objavljenem drugem albumu Vetrova svatba pa je – če naj uporabimo zguljeno igro besed – zapihal drug vetrc, ki je prizemljenosti in čvrstosti prvenca pridal na zračnosti, prostornosti in tudi neujemljivosti. Bend iz Bistrice ob Sotli vsekakor ni padel v prislovično past drugega albuma, saj so, namesto da bi slepo ponavljali vzorec s prvenca, le-