Airbeletrina,
11. september 2013
― Zapisala se nam bo ena tistih šolskih, kar učbeniških resnic ali raje šablonasta piflarija, preprosta katekizemska ugotovitev: najboljša pisca v slovenščini sploh sta Ivan Cankar med starejšimi terLojze Kovačič med novejšimi piščevskimi umetniki. Kot vsaka v klasiko paradigmatizirana reč, kaj vem, Iliada ali prefreskana sikstinka, Beethovnova glasba ali Vojna in mir, karkoli v tem rangu, postane nedotakljiva, sveta in preprašena ter spričo šolskega topoumnja tudi nevzdržna, tako je resnica vsake vrhunske stvaritve, posebej pa tiste kot klasične eminence, v njenem bistvu natanko nasprotna; vsaka prava umetnina je čisti nasprotek tega blesavega buržujskega sanjanja o v mojstrovini izpopolnjeni čisti lepoti, neoskrunljivi harmoniji med formo in vsebino, profani svet presegajoči razrešitvi protislovij, kakršna v pravem življenju ni možna itn. itd., je do kraja zarezana rana, dopolnjeno svetno neskladje, ki s svojim zadetkom v polno, na na bolenje najobčutljivejše mesto, ter neumornim delom na tem človeškem sodomiziranju ne neha bolet. Tako imajo v svojih nereflektiranih čebljanjih občudovalci teh bogu najvšečnejših del pravzaprav zmerom prav, četudi ne vedo točno, zakaj, in ne zaradi pravih razlogov. No, prek tega dialektiziranja jim torej pritrdimo tudi glede zgoraj izpisane trditve, katere variiranje in nadaljna dopolnitev naj bi bil tale spis.