Konteksti (Tomaž Bešter), 2. januar 2014 ― Prvo januarsko pisanje je lahko pričeti z žanrskim čtivom, ki skoraj že preverjeno pomeni zadovoljstvo. V roke sem vzel zadnji prevod Adler-Olsna, Danca, ki slovi po franšizi peripatij, ki se dogodijo Oddelku Q v Københavnu. Jussi Adler-Olsen pripada sodobni struji najboljših skandinavskih pisateljev kriminalk, ki zna postreči z neverjetnimi zapleti, dobrim pripovedovanjem, vzdrževanjem suspenza in opremljanjem svojih zgoodb z inteligentnim okostjem, kar nato uspešno in večkrat bralca potegne v grizenje nohtov do zadnjega. Še posebno, ker se s svojimi idejami, kako povedati zgodbo in s črnino, ki zarašča njegove antagoniste, pelje na vlaku v prepadnost najbolj zlobnih kotičkov človekove duše. Tako seveda mimogrede navrže še to ali ono spoznanje, kako bolna je lahko duša pokvarjenega človeka in kako subtilna je lahko pamet istega, da to prikrije, hkrati pa lahko počne natanko to, zaradi česar se je znašel v krimiču Adler-Olsna. Zlo. (vir slike: emka.si) Slika, ki jo Izginotje naslika, ima sila preproste poteze. Vzporedno potekajo zgodbe, ki se dotikajo dobrega polja, torej polja glavnega kriminalista, Carla, ki vodi Oddelek Q. Ta oddelek ima še vedno svoje probleme, še vedno ga sestavlja ista ekipa, a z nekaterimi dodatnimi priboljški, ki se jih je tudi Adler-Olsen očitno odločil servirati v vsakem delu nekaj več. Kar je dobro, ker s tem razvija tudi osebnosti na nekoliko višjem nivoju, kot je to v navadi za ta žanr. Ker, roko na srce, to večkrat niti ni potrebno. A na koncu verjetno največ šteje le bitka med dobrim in zlim. In če je dobro razvit karakter glavnega good guya, se bo bralec toliko lažje z njim poistovetil in opravil z željo po tem, da se na koncu lov obrne v tisto smer, ki si jo je zastavil pisatelj. In to Adler-Olsnu uspeva zelo dobro. Druga zgodba je seveda zgodba groznega iztirjenca, ki že leta seje umore, izterjevanja, nasilje in druge nesmisle. Njegova zgodba je prav zgodba zla, ki si v svoji potrebi po izvajanju nerazumnih dejanj prilašča zelo