Radio Študent, 17. oktober 2014 ― Hieroglyphic Being, Pharmakon, Cut Hands, Aybee, Sandman, Objekt...    01 Pharmakon - Primitive Struggle 02 Pharmakon - Vacuum 03 Cut Hands - Fire Ends The Day 04 Cut Hands - Inlightenmen 05 Function & Vatican Shadow - A Year Has Gone By 06 Aybee - A Novel Gesture 07 Objekt - Ratchet. 08 Hieroglyphic Being And The Configurative Or Modular Me Trio - Space Is The Place 09 DJ Fett Burger & Luca Lozano - Totally Tangerine 10 Sandman - Erstexx Blan 11 Steve Summers - Anhedonia 12 LFO - Simon From Sydney p.s. http://radiostudent.si/glasba/tolpa-bumov/shxcxchcxsh-linear-s-decoded

Radio Študent, 17. oktober 2014 ― Tokrat zares. Premierno remiks, ki ga je ruski lord pikslov Pixelord (danes nastopa v Ch0!) naredil za našega Oknai-ja in ki izide nekje zgodaj v letu 2015 pri založbi rx:tx. Novi plati napovedujeta avstrijski prstohitrež Dorian Concept in bolgarski dvojec 1000 Names. Fulgeance tokrat v navezi s specialistom za sovijetske obskuritete Dj Scientistom. S.Maharba z novimi uspavankami, zgodila se je še ena domiselna naveza: londonskih zverzirancev Heliocentrics in ameriškega kulta Melvina Van Peeblesa.  Plejlist: 01 ASAP Mob - Multiply (featuring Juicy J) 02 Black Milk - Scum ft. Random Axe 03 Vince Staples - Hands Up 04 Fulgeance & Dj Scientist - Moscow Nightlife 05 Heliocentrics & Melvin Van Peebles - ransformation (Pt. 2) 06 Iman Omari - Gemz 07 Oknai - Cloud Forest (Pixelord remix) 08 Cuthead - City Slicker 09 Boxcutter - Travel by Dragonfly 10 1000 Names - Caravan (Coco Bryce's Southern Edit) 11 Dorian Concept - Trophies 12 S.Maharba - Michelle  

Radio Študent, 17. oktober 2014 ― All right. Don't worry with the army business.                 One man just come out. Who's the bad man? Who can draw? Come on out, one who can draw! One who can draw, just come out!           Send out one bad man!        Send him out!        Draw! --------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------- --------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------- Christian Kroupa: ''Glasba. Vsak dan, cel dan.''

Radio Študent, 17. oktober 2014 ― Kino Šiška, 16. 10. 2014   Včeraj se je v Kinu Šiška zgodila težko pričakovana vrnitev legendarnih Swans. Pred tremi leti so v Šiški nastopali sveže oživljeni in s povratniško ploščo »My Father Will Guide Me Up A Rope To The Sky«, tokrat pa jezdijo na valovih navdušeno sprejete dvojne izdaje »To Be Kind« ter vedno večje priljubljenosti tudi med mlajšimi generacijami odjemalcev tovrstnih vsebin. Sloves njihovih koncertnih nastopov se od ponovnega zagona spet nezadržno širi, zato je bila prisotna tudi dobra mera vzhičenosti in pričakovanja. A Swans včeraj niso bili edini nastopajoči. Prva je na oder, kmalu pa tudi med ljudi, stopila Margaret Chardiet oziroma Pharmakon. Newyorška performerka in varovanka cenjene založbe Sacred Bones gradi svoj nastop na dokaj enostavnih izhodiščih. Pharmakon tako zvočno kot performativno izhaja iz dediščine zgodovinskega industriala oz. tehnik, dinamik in estetik, ki so se razrasle ob prodoru in vzpostavitvi post-industrial kontinuuma v različne žanrske miljeje. Ne preveč fin, a tudi ne preveč grob nabor repetitivnega bobnenja, distorziranih udarcev in hrupa je rezultat dokaj konvencionalnega zankanja in looperskega teatra. A glavna moč Pharmakon je vsekakor njen vokal in spirajoč, direkten, konfrontacijski nastop. Monotono deklamatoren in kričeč glas je zarezal v vzpostavljeno dogajanje, kmalu po vzpostavitvi osnovnega hrupa pa je Chardiet začela serijo vdorov med publiko pod oder in z ovijanjem kabla in siljenjem v posameznike skušala tisto distanco in odtujenost, ki je na takih prizoriščih vedno vsaj malo prisotna, zmanjšati in razbiti. Ali pa nemara še povečati. Po relativno hitrem zaključku nastopa se je namreč zazdelo, da je v zraku ostalo nekaj naelektrenosti, ki je po svoje namigovala na zgodnejše, bolj temačno in agresivno obdobje Swans. Po kratkem premoru in bežnem preizkusu instrumentov so predvsem stari hreščeči delta blues posnetki poskrbeli za spremembo in napoved tega, kar je sledilo. Novi Swans se namr

Radio Študent, 17. oktober 2014 ― Organizacija Združenih narodov je 16. oktober leta 1976 razglasila za svetovni dan hrane. Letos poteka pod geslom Družinsko kmetovanje: Nahranimo svet, skrbimo za planet. Glavni namen svetovnega dneva hrane je osveščanje globalne in lokalne javnosti, da po svetu še vedno živi milijarda ljudi v pomanjkanju te osnovne dobrine. Na Slovenskem je ob tej priložnosti Univerza na Primorskem organizirala konferenco z naslovom: »Koliko Hrane zavržemo«? Govoril smo s Peterom  Rasporjem, vodjo Inštituta za živila, prehrano in zdravje. Vido Fajdiga Turk iz Nacionalnega inštituta za javno zdravje in  S Sandro Bašič Hrvatin iz Fakultete za Humanistiko v Kopru.

Radio Študent, 17. oktober 2014 ― sedma Generalna skupščina Združenih narodov je izvolila pet novih nestalnih članic Varnostnega sveta. V prvem krogu so bile izvoljene Angola, Venezuela, Malezija in Nova Zelandija, po izvolitvi v tretjem krogu pa se jim je pridružila še Španija. Nove nestalne članice bodo z delovanjem v Varnostnem svetu pričele s 1. januarjem, ko bodo v njem nadomestile Ruando, Južno Korejo, Argentino, Avstralijo in Luksemburg. Italijanska vlada je s pričetkom delovanja operacije za tako imenovano reševanje migrantov Triton, pod vodstvom evropske agencije Frontex, napovedala zaključek operacije Mare nostrum, s katero italijanska mornarica, ob sodelovanju slovenskega Triglava, preži nad migranti v Sredozemlju. Operacija Triton, v katero bo vključenih 26 od 28-ih držav članic Evropske unije, bo predvidoma pričela delovati s 1. novembrom, že zdaj pa nekateri opozarjajo, da nikakor ne bo mogla nadomestiti operacije Mare Nostrum. Ta ima trikrat večji proračun in deluje v celotnem Sredozemskem morju, medtem ko bo operacija Triton delovala le v bližini italijanske obale. Grški tožilec Isidoros Dogijakos, ki vodi kazensko preiskavo proti grški neonacistični stranki Zlata zora, je sodnemu senatu predlagal, da sproži sodni postopek proti vsem poslancem in še 70-im članom te stranke. Tožilec poslancem in članom Zlate zore očita sodelovanja v kriminalni organizaciji, po njegovem predlogu pa bi jih morali procesuirati skupno 85. Grške oblasti so se, po začetnem ignoriranju, začele z Zlato zoro resneje ukvarjati lani po umoru raparja Pavlosa Fisasa, zaradi česar se je v priporu znašlo 10 vidnejših članov stranke, s predsednikom Nikosom Michaloliakosom na čelu. osma V današnjem jutru dajemo oznako političnega klovna južnoafriškemu predsedniku Jacobu Zumi. V javnost je ponovno pokukala njegova kompulzija o razumevanju tega kaj naj bi bila ‘’afriška kultura’’ ter kakšne so njene tradicije, prakse in verovanja. O tem, da afriška kultura ne obstaja v tem trenutku ni vredno zgubljat

Radio Študent, 17. oktober 2014 ― Dragi poslušalci, drage poslušalke, ponovno pozdravljeni v oddaji Kaj pa Looneyverza. Tokrat smo spremljali predvolilni utrip, ki ga narekujejo bližajoče se študentske volitve. Večina starejših študentov se takšnih dogodkov spominja predvsem po zastonj razdeljevanju hrane in alkoholnih pijač, za kar pa so mlajše generacije zaradi imperativa zdravega življenja in nezaželenosti tovrstnih praks v zadnjih nekaj letih prikrajšane. Vendar so malodane skoraj vse liste, ki se potegujejo za funkcije znotraj ŠOU, našle alternativne načine kupovanja glasov, pardon, prepričevanja študentskega volilnega telesa. Naj se pot začne z napevom, ki odzvanja po fakultetnih hodnikih in carskih žurkah: (Izjava se nahaja v posnetku) O študentskih volitvah obstaja dolga vrsta stereotipov. Naštejmo jih le nekaj; apatičnost volivcev, ki imajo popoln občutek nemoči, nonšalanca kandidatov, ki imajo sočasno mesijanske in manjvrednostne komplekse, neosveščenost študentske populacije o dogajanju tekom kampanje in še marsikaj. Študentske volitve so znane po svoji značilni formi, ki pogosto zažira samo vsebino in željo po seznanjenosti z nameni funkcionarjev. Kot smo se seznanili na našem malem popotovanju mimo ljubljanskih fakultet in prostorov za zabavo, večina študentskih list še nima programa oziroma je tega izdala tik pred samimi volitvami. Tako v študentski predvolilni kampanji le poredko zasledimo kritične razprave, okrogle mize in vsebinske diskusije. Namesto tega je veliko bolj uveljavljen koncept organiziranja nizkocenovnih zabav in podpisovanja bodisi utopičnih bodisi nerelevantnih peticij. Vendar je vse to le buisiness as usual, povsem običajen modus operandi študentske politike. Prisluhnimo študentom, ki so z nami delili svoje neprecenljivo znanje in poglede na kandidatne liste: (Izjava se nahaja v posnetku) Strinjali smo se, da gre poznavalstvo velikega števila list z raznoraznih fakultet najverjetneje pripisati neskončnemu številu uradnih in neuradnih brucovanj,

Radio Študent, 17. oktober 2014 ― Muzej sodobne umetnosti Metelkova ob 20. uri odpira razstavo Zrela ženska, ki predstavlja opus hrvaške umetnice Vlaste Delimar. Umetnica je konec 70-ih let predvsem z izbiro telesa kot medij svojega izražanja in preko umetniške prakse body arta in performansa na prostor bivše Jugoslavije vnesla povsem samosvoj umetniški koncept. Ob 35-letnici njenega nepretrganega ustvarjanja je bila v Muzeju suvremene umjetnosti v Zagrebu pregledna razstava, katere del bomo lahko ugledali tudi v Muzeju sodobne umetnosti v Ljubljani. Razstava postavlja na ogled avtoričine manj znane fotokolaže, kjer osnovo fotografije umetnica z različnimi intervencijami in aplikacijami preoblikuje v fotokolaž. Na ogled bodo tudi fotografije in videomateriali, ki so dokumentirali njene bolj prepoznavne performanse. Več o moči in sporočilnosti performansa danes pa umetnica sama. Izjava se nahaja v posnetku oddaje. Zagotovo pa danes performans naslavlja publiko z novimi prijemi in drugo tematiko. Tako je tudi današnji performans Vlaste Delimar nekoliko drugačen od tistih, po katerih je prepoznavna ... Izjava se nahaja v posnetku oddaje. Blagor povabljenim na Vlastino gostijo!

Radio Študent, 17. oktober 2014 ― Neposvečeni ljudje razumejo računalniške igre kot obliko eskapizma. Igralce vidijo kot mozoljaste ubožce, ki se v strahu pred lastno pomilovanja vredno eksistenco zatekajo v bitni svet, kjer zavzamejo vloge športnih zvezdnikov,  neustrašnih potujočih bojevnikov in oboroženih joškastih arheologinj. Mevžasti geeki naj bi tako zapolnjevali svoje neštete deficite z izpopolnjevanjem svojih virtualnih avatarjev, ki so v vseh pogledih boljši, lepši, močnejši in fukabilnejši od njihovih upravljalcev. Kaj bi torej neposvečeni ljudje porekli na igro, ki vas postavi v kožo ubogega uradnika na ubogem mejnem prehodu neke nadvse uboge socialistične republike? Vaša naloga je navidez preprosta: preverite dokumente vpadajočih migrantov, nato sprejmite odločitev, ali je oseba primerna za vstop v vašo zanikrno državo. Prav gotovo je to eden najmanj obetavnih opisov katerekoli videoigre v zgodovini. Le zakaj bi nekdo pobegnil v svet že tako preziranega pisarniškega dela in iskal izziv v potrjevanju potnih listin? Toda Papers, please je eden tistih indie [indi] biserov, ki svoj pravi čar razkrije prav skozi nenehno preseganje igralkinih ali igralčevih pričakovanj. Avtor igre Lucas Pope je sicer bivši sodelavec podjetja Naughty Dog, ki je povprečnemu igričarju že dobro znano z deli, kot so Uncharted ali The Last of Us. Papers, please si seveda ne zastavlja podobnih ambicij, temveč črpa navdih iz avtorjevih lastnih travmatičnih izkušenj z mejnimi kontrolami. Postavil se je v kožo uradnika, ki mu je neprestano šlatal dokumentacijo, zraven dodal nekaj aluzij na Orwella in Berlinski zid ter ustvaril pristno moreče vzdušje, ki ga namerno cenena grafika le še dodatno podkrepi.  Igra torej od vas, preprostega uradnika, terja nekaj potrpežljivosti. Seveda ne toliko kot od tistih ubogih duš, ki v nepregledni koloni čakajo pred vrati vašega mejnega prehoda – a tudi natančno pregledovanje vseh parametrov na delovnih vizah, potnih listih in osebnih izkaznicah je lahko naporno. Parano

Radio Študent, 17. oktober 2014 ―     Še nedolgo nazaj je veljalo, da so pristne pustolovske igre, kakršne smo poznali v devetdesetih letih, že praktično izumrle. Neredke igralke in igralci, ki so se v otroških letih navlekli na Monkey Island in si lomili zobe na ugankah Indiane Jonesa, so z grozo opazovali počasni propad igralske sekcije LucasArts, ki je bila več kot desetletje glavni producent na področju point-and-click avantur. Ko je firma dokončno pospravila v predal težko pričakovano nadaljevanje Sama in Maxa in se omejila na komercialni privesek svoji filmski sestri, se je zdelo, da lahko dotični žanr reši le še nostalgija starajočih se igralcev.      Ekipa bivših uslužbencev LucasArtsa kljub temu ni želela obupati. Ustanovili so studio Telltale games in se vrnili k nadaljevanju bizarne klasike, v kateri stoični antropomorfni pes Sam in k ekstremnemu nasilju nagnjeni zajec Max razrešujeta svetovno zaroto. Igra še zdaleč ni rušila rekordov, a je postavila standarde, ki so se v pustolovskem žanru ohranile vse do danes. Risankasto 3-D ozadje, iskrivi in raznoliki dialogi, soliden voice-acting in humorni duh izvirnika so bili dovolj, da so njegovi razvijalci opogumljeni nadaljevali delo. Dobro se je prijela tudi odločitev, da se namesto naporne večurne zgodbe servira več krajših, za igralca lažje prebavljivih epizod, ki vas na koncu obdržijo v pričakovanju naslednje. Določene težave pa so ostale, predvsem problem vpeljevanja ugank v samo zgodbo. Nekatere so bile pretežke, nekatere nesmiselne, spet druge so služile samo upočasnjevanju naracije.      V prihodnjih letih smo videli več iger istega studia s podobnim pristopom, a občutki so ostali mešani. Pustolovščine so kljub občasnim uspehom ostale trdno v senci streljačin in RPG-jev. Pojavljali so se posamezni indie prebliski kot recimo To the moon, ki so opozarjali, da je manevrskega prostora v žanru še veliko. Vse do leta 2012 pa smo morali čakati na naslov, ki je upravičil staro slavo in postavil pustolovščine nazaj tja, kjer so

Radio Študent, 17. oktober 2014 ― Neodvisne računalniške igre so se pričele razvijati iz praktično identičnih vzgibov kot indie produkti katerekoli druge umetniške sfere. Na eni strani so postala potrebna tehnološka sredstva in strokovna znanja bistveno bolj dosegljiva, na drugi strani se je trg zasičil z dolgočasnimi in generičnimi visokoproračunskimi izdelki. Korajžni inovatorji so priložnost zgrabili z obema rokama in v drugi polovici preteklega desetletja so ob popularizaciji spletnih distribucijskih sistemov indie igre dobesedno eksplodirale. (Hecam se, ne dobesedno.) Poleg same oznake za način produkcije je beseda indie, podobno kot v glasbi, tudi v gejmerski sferi začela opisovati določene žanrske okvire kulturnega izdelka. V prihajajočih nekaj minutah se bomo ustavili ob eni taki kultni predstavnici indieja – leta 2008 izdani igri Braid. Prva značilnost, ki jo tlači v ta predalček, je njen specifičen žanr. Braid je namreč t.i. platformer, dvodimenzionalna igra v slogu Super Maria, kjer svoj lik premikamo levo ali desno, skačemo in po lestvah plezamo na ploščadi višje ali nižje od nas. Oživljanje nekdaj ekstremno popularnih, v zadnjih letih pa zamrlih žanrov, je tipčen modus operandi številnih indie špilov, ki največ hvaležnosti kakopak požanje pri malce starejši publiki. Braid gre z nostalgiziranjem še korak dlje in na nekaj mestih zelo očitno referencira Nintendove retro uspešnice – ena od stopenj je kopija zaporedja lestev in ploščadi iz Donkey Konga, nasprotniki izgledajo in se obnašajo enako kot Goombe iz Super Maria, nezgrešljive so tudi velike vertikalne cevi, iz katerih se periodično pojavljajo mesojede rože, ter gradovi in iskanje princese ob vsakem zaključku sklopa levelov. A opisane osnovne mehanike Braid ne uporabi na klasičen način, za izgradnjo vedno kompleksnejših stopenj, skozi katere bi se moral igralec ob sprotnem pobiranju cekinov in z omejenim številom življenj čimprej prebiti. Ne, Braid je v prvi vrsti logična igra, v kateri vsaka stopnja predstavlja uganko,

Radio Študent, 17. oktober 2014 ― autumn has definitely begun, and perhaps this show reflects the changing colors and dropping leaves, not to mention the pouring rain heard behind the commentary recorded on a blustery afternoon.   [time  /  artist  /  track  /  album  /  label] 00:00 – 03:07  /  ian-john hutchinson  /  framework introduction, recorded in south koreahttp://soundcloud.com/ian-john-hutchinson 02:23 – 04:51  /  flavien gillié  /  musée pierre soulages  /  rodez, france  /  aporee soundmapshttp://aporee.org/maps/?loc=25144http://www.soundisall.net 04:14 – 13:06  /  bruno moreigne  /  partie 1 [excerpt 1]  /  lumières et ombres  /  kaonhttp://www.kaon.org 09.42 – 17:22  /  ian mcdermott  /  the green green grass  /  –  /  –http://www.ian-mcdermott.comhttp://vimeo.com/91212737 12:15 – 20:12  /  radio cegeste  /  a lagoon considered against its archival image  /  three inclements  /  consumer wastehttp://radiocegeste.blogspot.dehttp://consumerwaste.org.uk 18:51 – 25:09  /  éric boivin  /  route 6  /  –  /  –http://soundcloud.com/eric-boivin 21:32 – 27:46  /  marco dibeltulu  /  Il nastro di möbius  /  –  /  –http://www.marcodibeltulu.it 23:51 – 31:23  /  bruno moreigne  /  partie 1 [excerpt 2]  /  lumières et ombres  /  kaonhttp://www.kaon.org 26:37 – 31:03  /  francois-emmanuel fodere  /  divers  /  sarandë, albania  /  aporee soundmapshttp://aporee.org/maps/?loc=25068 30:02 – 43:29  /  carlo patrao  /  thunderstorm  /  lisbon, portugal  /  aporee soundmapshttp://aporee.org/maps/?loc=24875 36:11 – 42:10  /  éric boivin  /  thunderstorm & heavy rain  /  –  /  –http://soundcloud.com/eric-boivin 38:40 – 44:43  /  lucio haeser  /  fogos ano novo 2014 em brasilia  /  –  /  –http://www.radiopaisagem.com 42:08 – 49:52  /  radio cegeste  /  study for lighthouse (a coastline re-recorded without its monument)  /  three inclements  /  consumer wastehttp://radiocegeste.blogspot.dehttp://consumerwaste.org.uk 44:00 – 55:29  /  bruno moreigne  /  partie 2  /  lum