Torek ob petih, Recenzije, 22. marec 2016 ― Ta mesec je na veliki oder Mestnega gledališča ljubljanskega (MGL) prispel letošnji muzikal Tisoč in ena noč. Za mestno gledališče že dobro poznani format naj bi letos nastal po motivih libreta Katje Perat, kar je v gledališkem listu morda malce zavajajoče. Od avtorskega besedila Katje Perat je ostalo le nekaj pesmi. Avtorji odrske priredbe so tako postali kar sami ustvarjalci predstave. Njihov cilj je na odru več kot razumljiv in legitimen, četudi morda malce premlačen za današnji gledališki prostor – pripovedovati zgodbe. Da za pripovedmi ne stoji večji dramaturški stroj, ki bi vse povezal v celoto in predstavi dodal določeno poanto, je razvidno iz žanrske raznolikosti pripovedovanja. Vprašljivo je, ali si lahko gledališče privošči tako shizofreno predstavo, ki jo gledalec skorajda ne more sprocesirati kot celoto, saj se v enem trenutku zvija od smeha in v naslednjem se predstava tako močno zasuka, da postanejo odmevi smeha neprijetna krivda v zraku za prej občuteno dobro počutje. [caption id="attachment_10548" align="alignright" width="199"] MGL[/caption] Med pripovedmi najmočneje izstopa oziroma zablesti Šeherezada Gregorja Čušina. Na njegovo komično prepevanje zgodbe o grbavcu ne bi morali pripomniti niti ene negativne kritike. V tem delu mjuzikel doseže vrhunec, ki ga po odmoru, žal, ne uspe poustvariti. Zgodbe ostalih Šeherezad so lepo povedane, a nobena ne ostane posebej močno v spominu, razen zadnjih dveh. Pred dokaj turobnim zaključkom doseže predstava najšibkejši trenutek z rapersko točko Domna Valiča in Jerneja Gašperina. Eksperimentiranje z novimi oblikami znotraj teatra je gotovo izjemno pomembno in to lahko vedno pozdravimo, a s presojo, da zgodba o Alibabi v tej formi funkcionira znotraj predstave, se žal ne gre strinjati. Mogoče je temu tako, ker si za razliko od ostalih zgodb Alibabe in štiridestih razbojnikov ni izbral nihče od igralcev, v predstavo je bila umeščena zgolj zaradi tako široke poznanosti. Na podobno noto všečnosti bi lahko obsod

NUK, 22. marec 2016 ― Zbirka glagolskih rokopisov in tiskov OBSEG:  okoli 60 enot. Zbirka se dopolnjuje. DOSTOP: Gradivo se lahko uporablja v čitalnici Zbirke rokopisov, redkih in starih tiskov.  INFORMACIJE: Samo Kristan, T: 01 2001 195, mag. Marijan Rupert, T: 01 2001 133 Zbirka rokopisov, redkih in starih tiskov Turjaška 1 Soba 207 pon.-pet. 9.00-14.00; sre. 9.00-18.00 >Več.. OPIS ZBIRKE: V Rokopisni zbirki NUK hranimo največji fond rokopisnega gradiva, napisanega v čudoviti slovanski pisavi glagolici, ki je po različnih poteh in zgodovinskih okoliščinah prispelo na ozemlje današnje Slovenije. Razdelimo ga lahko na tiske in rokopise. Med tiskanimi knjigami je potrebno opozoriti na protestantske tiske iz 16. stoletja v glagolici, ki so nastali pod strokovnim vodstvom Primoža Trubarja v protestantskem bibličnem zavodu v nemškem Urachu. V zbirki starih tiskov hranimo tudi nekaj glagolskih liturgičnih knjig, misalov in brevirjev, ki so bili natisnjeni v 17. in 18. stoletju. Najpomembnejša zbirka glagolskih rokopisov izvira iz Zoisove knjižnice, predvsem velja omeniti štiri kodekse, ki jih je dal Zois prevezati v svojo značilno vezavo v svetlo usnje. Vsak od njih ima veliko umetniško vrednost. Nastali so že proti koncu srednjega veka, v 15. stoletju. Zoisova zbirka, ki jo je sam poimenoval z naslovom Slavische Sammlung (Ms 368) vsebuje rokopisne zapiske njegovih glagolskih raziskav, prečrkovanje različnih fragmentov, glagolsko abecedo in nekaj na to področje spadajoče Zoisove korespondence. Med fragmenti iz njegove zbirke je najpomembnejši homiliar iz prve polovice 13. stoletja. Ohranjen je le fragmentarno in obsega dva pergamentna lista. V izredni slovanskih kodeksov jezikoslovca Jerneja Kopitarja se nahaja tudi glagolski liturgični zbornik iz začetka 15. stoletja. Zbirka glagolitike vključuje tudi večje število srednjeveških fragmentov različnih provenienc ter pisnega gradiva kasnejših obdobij do 19. stoletja. Primeri iz zbirke:  Missale Romanum gl