SEM, 27. september 2016 ― Ministrstvo za kulturo je, na predlog Slovenskega etnografskega muzeja, ki naloge Koordinatorja varstva nesnovne kulturne dediščine opravlja od leta 2011, 20. septembra 2016 v Register nesnovne dediščine vpisalo novo enoto z imenom Škuljanje. Škuljanje je tradicionalna primorska družabna in športna igra, pri kateri posameznik ali ekipa v igralno polje meče škuljo (tj. ploščat obklesan kamen ali polovico opeke) in jo skuša čim bolj približati balinu. Zmaga tisti, ki prvi doseže 13 točk. Pobudo za vpis v Register je pripravilo Športno društvo Škulja iz Vogrskega, ki je ob vpisani enoti tudi evidentirano kot eden od nosilcev te nesnovne kulturne dediščine. V Register nesnovne kulturne dediščine, ki ga vodi Ministrstvo za kulturo, je trenutno vpisanih 55 elementov in evidentiranih 155 nosilcev nesnovne kulturne dediščine.

CD (Blog Ursule Cetinski), 27. september 2016 ― V novo sezono Cankarjevega doma smo vstopili s sloganom Drugačen pogled. Spodbudila nas je fotografija, ki krasi naslovnico naše programske knjižice; ta vam je na voljo, da v njej razberete, kaj prinaša nova sezona. Fotografi Čeak, Pal in Maček so v prejšnji sezoni v naši Mali galeriji pripravili razstavo Ljubljana. Drugačen pogled. Njihove fotografije so nam že znane utrinke Ljubljane prikazale z zornega kota, ki ga doslej nismo poznali. Ena od njih je v objektiv ujela tudi Gallusovo dvorano. S ptičje perspektive. Na njej se naše orgle, ki so eden najveličastnejših inštrumentov te vrste v Evropi, posnete »od zgoraj«, za njimi pa sedi njihov skrbnik Saša Frelih. Osem tisoč piščali ima ta inštrument, na fotografiji vidnih kot nekakšna escherjanska likovna kompozicija. Vse, kar bomo na naših odrih in v naših dvoranah počeli v novi sezoni, nam bo naše spoznanje o življenju prav gotovo pokazalo z drugačnega zornega kota. Ko pridemo na prireditev v Cankarjev dom, pa naj gre za umetnost, znanost ali družabno srečanje, vselej odidemo nekoliko drugačni, naš pogled se spremeni. Pred kratkim sem bila v prekrasni Pragi na izobraževanju, kjer so se strokovnjaki spraševali, kakšno bo naše delo, kakšna bo umetnost čez petdeset let. Nekateri menijo, da nas bodo nove tehnologije in nove vzporedne realnosti čisto povozile. Ne strinjam se z njimi. Prav gotovo bo življenje v prihodnosti zelo drugačno. Sodim v generacijo, ki je diplomske naloge še vedno tipkala na tipkalni stroj z indigo papirjem med listi, kar nam je omogočilo, da smo besedilo zapisali v več izvodih. Še dobro se spominjam, kako sem bila šokirana, ko sem poslala prvi faks. V New York. Ni mi šlo v glavo, da bo čez lužo že v nekaj trenutkih. Zdaj so takšne zadeve seveda popolnoma smešne. Kljub čarom virtualne resničnosti je v meni še toliko dinozavra, da se mi zdi, da se ljudje srečevanju v živo nikoli ne bomo povsem odrekli. Da nas bo vedno veselilo, da glasbo, gledališče, predavanja doživljamo skupaj. Brez posrednik