Radio Študent, 8. februar 2017 ― Poslušaj posnetek »He will not divide us!«  so kričali in še kričijo na manifestaciji He will not divide us, dokaj neizvirnem kosu performativne umetnosti izpod prstov mojstra filma Shia LaBeoufa. Za kaj gre? Po Trumpovi inavguraciji v predsednika ZDA je omenjeni LaBeouf v Muzeju premikajočih slik v Queensu namestil kamero, ki dogajanje pred njo neprestano prenaša v živo. Namen manifestacije je javno izražanje ogorčenja nad Trumpovim vzponom, njegovo demagogijo in pa populizmom, ki v ljudstvo vnaša razcep, brata obrača proti bratu, sestro proti sestri, teto proti stricu - oziroma nekaj takega. Raperju, motivacijskemu govorniku in igralcu, ki smo ga lahko gledali v mojstrovinah Transformerji in Transformerji: Maščevanje padlih, so se pridružili tudi drugi pripadniki liberalnega dela Holywooda, na primer Jaden Smith. Pustimo ob strani, da se je projekt tako rekoč takoj prelevil v medij, prek katerega alt-right troli javnost razsvetljujejo o večni in pravični superiornosti bele rase nad črno, pravično nadvlado moškega nad žensko in tako dalje.   A pustimo to ob strani in se osredotočimo na smoter postavitve, iz časa pred rasističnimi prilastitvami in s tem spremembami njene funkcije. Performans ni zanimiv, ker bi nosil kakršno koli umetniško vrednost, ampak zato, ker na nek način povzame splošno vzdušje, ki se je predvsem na liberalnem delu levice razplamtelo kot odziv na Trumpovo zmago ter poraz Hillary Clinton. Krik »He will not divide us«, lahko brez težave sopostavimo izreku tipa »To ni moja Amerika«. Ta izrek je bodisi docela napačen, ker obstaja zgolj Amerika, ki ta trenutek de facto je, bodisi banalen, saj je na volitvah pač zmagal Trump in ne liberalka Hillary.   Na tem mestu se le za trenutek ustavimo pri obrazcu sklica na nasprotnikov populizem, kar je s Trumpovo zmago postalo diskurzivna modna muha. Populističen in demagoški je seveda zgolj nasprotnik – pa naj bo ta nadvladan ali vladajoč. Kakor da Justin Truedau ni populist in da parole

Radio Študent, 8. februar 2017 ― Vsekakor je dobrodošlo, da iz vobče kulturne in institucionalne in kulturno institucionalne otopelosti ter kreativnega komforta na račun države vznikajo ambiciozne, monumentalne, tudi zgodovinske stvaritve, kakršno so sproducirali v Operi Balet Slovenskega narodnega gledališča Maribor. Nič manj kot enega vrhuncev operne oz. dramsko glasbene umetnosti, Wagnerjevo Rensko zlato, Das Rheingold, uvodno glasbeno dramo v tetralogijo Nibelunški prstan, njegovo predzgodbo ali kako je bil spočet propad oz. somrak bogov. Bere in sliši se na moč fino, o tem, kako se je videlo in slišalo na dejanski predstavi, pa bomo skušali tule navesti nekaj misli. Po stoletni wagnerjanski suši se je stanje v zadnjih letih na naši, tudi historično operno ne tako revni grudi precej popravilo. Pričujoče zlato je z lanskima Tristanom in Izoldo, ki sta bila sicer tuja, bolgarska produkcija, ter Bergerjevim Letečim Holandcem izpred parih let tretja izvedba kakega Wagnerjevega dela v nedavni zgodovini, in morda bi si celo lahko drznil reči, da prelomna. Zakaj, sledi, pred tem pa ustvarjalcem dolgujemo najmanj njihovo osnovno navedbo. Dirigent je siceršnji umetniški vodja mariborske opere Simon Krečič, režiser Igor Pison. Dalje je treba omeniti, recimo malce pompozno, prvoborca Wagnerjeve umetnosti v Sloveniji, pri čemer seveda ne mislimo na Žižka, temveč Gregorja Pompeta, med drugim tudi urednika izdaje Wagnerjevih izbranih spisov Umetnost in družba ter dramaturga pričujoče predstave. Tudi lahko prek enega stavka spregovorimo v govorici one kakor prave glasbeno gledališke kritike, da je recimo orkester v pivotalnem uvodnem preludiju v Es-duru malo zaškripal, da je slišati preveč trobil oz. je v orkestru premalo godal, da so pevci solidno držali linije vokalnih vlog, pa da je bil ves dve uri in pol dolg tek skoz delo razmeroma gladek in nedolgovezen itd. A tiste omenjene misli bi rad izrekel onstran tega normativnega, posebej glasbeno in še posebej klasično glasbeno kritiškega pisanj

Radio Študent, 8. februar 2017 ― Samozaložba, 2017   Darkest Light by JEGULJA Domači trio Jegulja obstaja od leta 2013, ko so se Jan Kozel, Jure Gašper in Rok Večerin začeli neobvezno sestajati in skupaj jammati. Kar je sledilo leto kasneje, je bil demo petih komadov z naslovom Finesse & Mud, poslovenjeno – Finese in blat. Vsi trije so bolj ali manj znani akterji slovenskega podzemlja – Kozla poznamo iz stonerjev Carnaval, Gašperja iz groove metalcev Uroš in Večerina – Wukota iz bendov Dawn Patrol in Lene kosti. Njihova mešanica stoner rocka, metala in psihedelije, odigrana inštrumentalno in v postavi boben, kitara, bariton kitara, je že v omenjenem demu obetala veliko, svojo pravo moč pa so Jegulja vedno pokazali v živo. Kot zamenjava za Wukota je kasneje prišel nadebudni Domen Urh, s katerim so Jegulja pridno koncertirali tako doma kot v tujini in letos sredi januarja povili svoj prvenec Darkest Light.  Tako kot je riba jegulja podolgovata, zaobljena in polna holesterola, tako je tudi glasba tria Jegulja razvlečena, debela in mastna. Album Darkest Light sestavlja osem komadov, večinoma dolgih več kot pet minut. Tukaj ni govora o prevladujočih udarnih riffih, ki bi se vrstili eden za drugim in brez solaž ohranjali komade zanimive, kot to počnejo Karma To Burn. Jegulja si v svojih pesmih dovolijo bolj razvlečene izlete v psihedelijo in kitarsko zategovanje, ki šele v živo pokažejo, da niso stvar improvizacije. Vse solaže so dodelane in porazdeljene čez komade in ob takšnih dialogih in nizkih uglasitvah poslušalec le malokrat pogreša nižino basa. Vsekakor pa je večina komadov ritmično bogatih predvsem zaradi bobnarja, ki enkrat polni manjkajoče nižine, spet drugič progresivno in sinkopirano meša dobe repetitivnih melodij, kot denimo v uvodnem komadu Helmut's Brainwave. Pri instrumentalnih glasbah velikokrat pogrešamo zgodbo, naplet in dinamiko medigre. Tak primer je komad Foot In The Shit, ki se kljub svoji hitrosti razvija s sunkovitimi pavzami, razgibanim bobnanjem in višjimi kita