Torpedo,
6. junij 2017
―
V treh leti ustvarjanja in snemanja podkastov Torpedo smo gostili več kot sto gostov. Seveda nas je po vsem tem času zanimalo, katera oddaj je bila najbolj poslušana oziroma kateri gost vas je najbolj zanimal. Med gosti, kot so bili Laibach, ki so institucija sama zase, pa predsednik državnega zbora, številni igralci in kulturniki, politični komentatorji, politiki, predstavniki družbenih gibanj in iniciativ ... je bil na vrhu prostor zgolj za enega. Oziroma v tem primeru za eno. Najbolj poslušana oddaja je bila tista z zunajserijsko pisateljico Terezo Vuk ob koncu 2. sezone, ki smo jo naslovili Torpediatrija (referenca na njeno prvo in drugo knjigo, Creepyatria in Kolumniatrija).
Dogovarjati se za intervju s Terezo Vuk je težko. Gre za kompliciran postopek, ki vsebuje številna vprašanja, podvprašanja, klice, sporočila in intervencije. Zanima jo tako rekoč vse. Nič ni prepuščeno naključju, čeprav bi si marsikdo mislil, da je ravno nasprotno. Ne, tisto nasprotno, tisto pristno in spontano, kar sem sam poimenoval razpad sistema, se zgodi potem, ko pride do dejanskega intervjuja - ko vklopimo mikrofon. Med pogovorom izmenjava tri odprte piksne piva, ki so različno polne oziroma različno prazne. Je hkrati tudi edina gostja, ki ima pač v "zahtevah" zapisano, da bo med pogovorom, če se ji bo zahotelo (in že vnaprej dobro vemo, da se ji bo), prižgala džojnt. Ali dva. In že vnaprej moraš hjrati vedeti, da do objave intervjuja morda sploh ne bo prišlo, saj te bo izsiljevala in spraševala, kaj je govorila, da se ne spomni vsega in da ji moram nujno posnetek prej poslati v predposlušanje, ker ni več prepričana, da je bila to dobra ideja in da se je spet "snela s ketne". In - ja - očitno sva tudi midva s Tomažem (Pezdircem, urednikom Radia Terminal, op.p.) dovolj nora, da sva šla (kljub prvi izkušnji) še enkrat skozi to celotno proceduro. "In čeprov se mene res težko dobi za intervjuje, ma Izak doživotni dostop do mojih intervjujev. Ker je prvi napisal recenzijo prve knjige
