Poiesis,
4. januar 2018
― Tvoja prva pesniška zbirka nosi naslov (U)sodno tolmačenje (2005). Njen naslov me asociira na lepo vrsto vprašanj. A naj začnem z morda najbolj očitnim, z oddaljenostjo ali bližino med resničnostjo in poezijo. Pri branju tvojih pesmi imam vseskozi občutek, da so realistične, da torej na nek neposreden način prevajaš resničnost v pesmi, po drugi strani pa se v veliki meri dogajajo, kot namiguje že naslov sam, v jeziku. Kako sam doživljaš pri pisanju razliko med jezikom in resničnostjo? In kako doživljaš razliko med pesništvom in jezikom – je poezija isto kot jezik ali je vendarle nekaj drugega? Jezik je pesniški instrument. Pesnikova odločitev pa je, koliko resničnosti bo vnesel v svojo poezijo. Sam menim, da pesnik kot intelektualec in občutljivo bitje ne more mimo resničnosti. Kot pesnik živim tu in zdaj. Pri meni ne gre za neorealizem, ki prevladuje v sodobni poeziji, marveč je moja želja poezijo približati tudi preprostemu bralcu, nisem pristaš larpurlatizma. Če bi živel v kakšni zakotni vasici, bi gotovo pisal drugače. Zadnje čase veliko hodim v naravo, na sprehode po Golovcu. Vendar zaradi tega ne bom opeval narave. Res je, da me njena lepota prevzame, vendar to ne bo vodilo za mojo pesem, prej bo to [...]