13. brat,
25. junij 2018
― Mnogo glasbenih žanrov se v novem tisočletju vedno znova reciklira. Nemogoče je spremljati vse post punk klone, ki nam skušajo pričarati izgubljene čare moreče industrijske angleške pokrajine. Tako kot so v metalu že zmešali vse žanre, kar se jih je lahko našlo. So pa tudi žanri, ki so vsaj na neodvisni sceni bili nekaj časa zelo popularni, pa se jih sedaj le redki lotevajo. Med take štejem tudi noise rock, ki mogoče tudi zaradi svoje neprilagojenosti sredinskemu okusu, ostaja na margini. Eden redkih bendov, ki se na Slovenskem spogleduje z njim, so zagotovo velenjski Nakajima. Ker so člani pripadniki generacije, ki je odrašala ob zvokih s konca 80ih in začetka 90ih, to niti ni presenetljivo. Bogate glasbene izkušnje glasbenikov, ki so med drugimi igrali tudi v nekdaj vplivni post hardkor zasedbi It's not for sale, jim omogočajo suvereno poigravanje z že obdelanimi vzorci. Hkrati pa se čuti, da pri svojem ustvarjanju niso obremenjeni s pritiskom uspeha. Ker kdo pa lahko z glasbo uspe v Sloveniji? Be nice to spiders ni prvi izdelek skupine, je pa sedaj obeležen tudi na vinilu, tako da si ga bodo zbiralci in poznavalci lažje zapomnili. Analogno preprečuje izginotje v pozabi digitalnega. Kot dodatna prednost je tu še dejstvo, da vsebuje vinil bonus skladbo, ki je ni moč poslušati npr. na bandcampu. Sama glasba je povsem soliden poklon glasbi iz prej omenjenega obdobja. Mogoče pogrešam malo več nepredvidljivosti, ki je še največ najdem proti koncu tretje skladbe. V primerjavi s starejšimi izdelki pa se vsekakor čudi želja po bolj kompleksnih strukturah. Pa čeprav je ta želja morda nezavedna. Surovost in umazanost zvoka pa so kvaliteti, ki jih ta bend prinaša in jih v Sloveniji še kako pogrešamo. Zato je nabava tega vinila obvezna za vse, ki jih zanima glasba levo od sredine, ali pa ste vsaj vinil friki. Kar pa se pogosto, a ne nujno, tudi pokriva.