Kriterij.si,
27. junij 2018
― “Morda ni revolucionaren, je pa potreben”
Habitat
Urednik Wed, 06/27/2018 - 11:01
“Morda ni revolucionaren, je pa potreben”
Naj začnem nekako od strani, s strukturo obiskovalcev delavnice Habitat, ki je potekala pred tednom dni v prostorih Stare mestne elektrarne. Vanjo se je za okrogel teden naselila večinsko mednarodna sodobnoplesna, lahko bi rekli improvizatorska skupina, ki svoja poznanstva plete skozi podobne strukture zdaj v tem in zdaj v onem mestu. Že kar pregovorno velja, da so plesalci in plesalke novodobni nomadi in nekakšen simptom prekarnega kulturniškega zbivanja. Pogosto se premikajo s priložnostnimi deli, od rezidence do rezidence in od projekta do projekta, globalni prerez pa spričo specifičnosti prakse (kontaktna improvizacija) predoči majhnost in zgoščenost scene. Glomazni in neprehodni mednarodni teren pobliže postane hkratno premikajoča se skupnost, ki jo je v elektrarni vsake toliko zaoblila še lokalna. Lokalci s preostankom grupe niso preživljali noči in obedovali, so pa prihajali v prostor delat, debatirat in opazovat. Kar gre predvsem na račun tega, da s(m)o povečini morali ohraniti svoje utirjene delovne ritme, za nas pa tudi Stari mestni elektrarni ni uspelo ustvariti potrebne zunanjosti, nekakšnega izrednega stanja, ki bi omogočilo izstop iz dnevne rutine. Elektrarna je torej za lokalce obstajala kot prostor vmesnosti, z nogo med vrati elektrarne in z ušesom na kakšnem izmed neštetih sestankov, predvsem kot prostor dela.
Habitat naj bi bil nekakšen odščipnjen prazen prostor, kamor lahko posamezniki naselijo svoje prakse in gledajo druge pri izvajanju njihovih praks ter spremljajo, kako opazovanje povratno vpliva na tistega, ki opazuje, in tistega, ki je opazovan. Srečanja so zanimiva predvsem v trajanju, ki omogoči razločevati med navado in tistim, kar z njo prelamlja, to pa je tako ali tako v jedru vsakega improvizacijskega postopka. Delavnica noče biti realizirana utopija, ne kalkulira z učenjem, kako biti (idealnotipsko) skupa
