Trubarjeva hiša literature, 7. november 2018 ― Lucio Berlin so kritiki označili za »eno najbolje varovanih ameriških skrivnosti«, z izdajo posthumno izbranih del leta 2015 pa se je pisateljica, ki je bila za časa svojega življenja bolj ali manj spregledana, zavihtela na sam vrh lestvic najbolj prodajanih avtorjev. Izbor kratke proze, ki je izšel pod naslovom Priročnik za čistilke, zajema triinštirideset zgodb, kar je pravzaprav polovica vsega, kar je pisateljica v svojem življenju napisala. Zaradi avtobiografske podlage zgodbe prejkone učinkujejo kot fragmentarni roman, čeprav se vrstni red v zbirki ne drži nujno strogega kronološkega zaporedja. Navdih za besedila je avtorica večinoma črpala iz svojega razburljivega, a tudi težkega življenja: družina se je zaradi očetove službe selila po rudarskih mestih ameriškega Zahoda in se nato za nekaj časa ustalila v Čilu, kjer je Berlin preživela večino svoje mladosti. Njena poklicna pot je bila skoraj tako pestra – opravljala je različna dela, med drugim je bila čistilka, zdravniška asistentka in voditeljica krožka za kreativno pisanje v kalifornijskih zaporih. Njeno življenje sta močno zaznamovala tudi tri ločitve in alkoholizem. Avtorica svojega avtobiografizma nikakor ne prikriva; drži se prve osebe ednine in uporablja različice svojega imena (na primer Lou ali Carlotta). Četudi je nekaj besedil napisanih v tretji osebi ali z moške perspektive, bralec še vedno prepozna avtoričino lastno življenjsko zgodbo.