Kriterij.si, 31. maj 2020 ― Je življenje le pot do iskanja novega sveta? Klemen Janežič: Postaja samobitno Urednik Sun, 05/31/2020 - 19:03 Je življenje le pot do iskanja novega sveta? Gledalci smo ob vstopu v dvorano Stare mestne elektrarne opazili, da so tokrat tribune postavljene na odru, sedišča pa zakrita z zaveso. Prostor nas je tako prisilil v večjo povezanost z nastopajočim, Klemnom Janežičem, ter posledično vzpostavil močnejšo intimo. Vzdušje je bilo domače. Oder je simboliziral prostor, kjer je bivalo le eno bitje, kar mu je omogočilo samobitnost. Vprašamo se lahko, kakšen bi bil človek, če bi bil »rojen v naravo«, brez vzgoje in današnjih norm, ki določajo svet. Kakšen bi bil, če bi izhajal le iz svoje originalnosti, svojih občutkov in potreb? Narava bi bila njegova mati in živali njegov oče. Kakšni bi bili ljudje, če bi se vsi ustavili in izstopili na postaji Samobitno ter se posvetili le sebi, le tistemu delu nas, ki je samo naš in nam ga ne more nihče vzeti? Vse se začne z rojstvom, nastajanjem, rastjo in začetno nezavednostjo. Klemen Janežič je iz ležečega položaja počasi začel krčiti svoje telo, kot da bi se zbujal v nov dan in si za to vzel čas. Prekrit je bil s plaščem, ki je spominjal na kožo velike divje gozdne živali. Kakor da bi se skrival, je tičal pod njim in se premikal naokoli. Počasno premikanje okončin izpod kostuma je dajalo občutek previdnosti in metaforično uprizarjalo nas, ljudi, kako vedno stremimo ven, v neki neznan svet. Njegovo telo je zavzemalo najrazličnejše oblike, ponazarjalo različne vrste živali, imelo obliko stvora, roke so se premikale kot insekti, kot najbolj gibčne žuželke, ki lezejo po prsti. Njegove mišice so se napenjale in sproščale, kot pljuča, ki se razširijo, ko se napolnijo s kisikom, in se stisnejo ob izdihu. Vzdušje se je ustvarjalo z glasbo, človeškim glasom, toni in vibracijami. Tudi glasovi nastopajočega so bili večinoma živalske narave; od krikov pa vse do zastrašujočega smeha. Ob opazovanju slednjega sem doživela skorajda prav

Kamra.si, 31. maj 2020 ― Iz domoznanske Kamre na današnji dan ...31. maja 1764 je v Ljubljani umrl Franc Jelovšek, slovenski slikar. Rodil se je 4. oktobra 1700 v Mengšu.  Slikar sam se je dosledno podpisoval Illouscheg (Ilovšek), drugi so o njem pisali po bolj znanem priimku Jellouschegg, Jelovšek. O Jelovškovi učni dobi je bolj malo znanega, a njegova dela izpričujejo, da je imel dobro šolo; ker mu je bil slikar Janez Mihael Reinwaldt (Mihael Reinbalt) priča pri poroki, ni izključeno, da se je Ilovšek pri njem učil. Ko je v letih 1721–1723 bival Giulio Quaglio drugič v Ljubljani je s svojimi tedaj izvršenimi freskami v kapelah stolne cerkve in semeniške knjižnice močno vplival na Ilovška. Odtod tolika sorodnost med Quaglievimi in Jelovškovimi freskami, da so se freske v cerkvi sv. Petra v Ljubljani nad 150 let pomotoma pripisovale Quagliu.