Airbeletrina, 14. februar 2025 ― Iz osredotočenosti na (zlasti partnersko) ljubezen v pesniškem prvencu Nizki toni (Goga, 2005) preko kritike province in soočanja z boleznijo bližnjega v drugi pesniški zbirki Gospod, nekaj imamo za vas (Beletrina, Študentska založba, 2009) raziskuje Vznožje (Literarno društvo IA, 2024), tretja pesniška knjiga Stanke Hrastelj (1975), upanje kot eno osnovnejših človeških občutij. Skladno s tem so pesmi izpisane v prvi osebi ednine ali izjemoma množine, kar poudari zlasti izkustveno plat: »in končno – čas je bil – dolgo smo čakali mislili smo, da se ne bo zgodilo skoraj smo nehali upati potem pa od nekod iz temnih kotov sob izza vogalov brez cestne razsvetljave ta šuš ta vetrc ta usta v nasmeh« Na pet sklopov členjena zbirka se v izhodišču opira na svetopisemsko izročilo, natančneje na Jezusova čudodelstva, ki skozi razvoj zbirke omogočajo preizpraševanje upanja na meji med stvarnostjo in metafiziko. Odnos med njima je posebej spretno ilustriran z vpeljavo Ruperta, ki v vlogi odrešenika stopa v stik z lirsko subjektko oziroma, bolje rečeno, ona z njim. Poosebitev iz Ruperta ali drugih poimenovanih oseb ne napravi polnokrvnih subjektov s kako osebno suverenostjo – v zbirki nastopajo zlasti kot prispodobe. Ob vpeljavi odrešenika pa pride do izraza razdvojenost lirske subjektke med njeno živeto stvarnostjo in religioznostjo, ki nista nujno medsebojno izključujoči se, vsekakor pa trkata druga v drugo, se mestoma izpodrivata, spet drugje pa se dopolnjujeta. Posebna odlika zbirke je tako prikaz kompleksnega doživljanja sveta (tudi) skozi metafore, ki jim priznava posebno mesto: »ne bojim se, kadar potujem z metaforo / skozi njena okna je svet drugačen.« Ob vpeljavi odrešenika pa pride do izraza razdvojenost lirske subjektke med njeno živeto stvarnostjo in religioznostjo. Prav te opravljajo posebno vlogo pri plastenju in razgaljanju različnih razpoloženjskih leg v zbirki. Vznožje pripovedniškosti navkljub za razliko od nekaterih sodobnih poetik našega pro