Airbeletrina, 18. april 2025 ― Pljučnica ga je pobrala v nekaj pičlih dneh, ko še ni bil na voljo penicilin, ki bi mu bil lahko rešil življenje. Sicer je bil dr. Henrik Tuma (1858–1935), ki se ga tu in zdaj spominjamo ob 90. obletnici smrti, še pri 77 letih čvrst, klen, krepak. Vemo, bil je odvetnik, politik, socialist, publicist, alpinist. Manj pa je znan kot mož, ki je leta 1912 skušal Ivana Cankarja (1876–1918) ozdraviti alkoholizma. Henrik Tuma (1858–1935) *** Hvalevredna akcija, ki so jo sprožili primorski veljaki, je bila začrtana skrajno resno in odgovorno. Hja, le nečesa ni upoštevala: Cankarja. Najprej je bil tu dr. Izidor Reja, zdravnik iz Bazovice. Skušal je ustanoviti Društvo ljubiteljev slovenske umetnosti, s katerim bi naše umetnike vlekli iz mizernih razmer. Zamisel o društvu se je sicer izjalovila, plemeniti nameni pa ne. Ko je Reja spomladi 1912 na Rožniku obiskal 36-letnega Cankarja, je ugotovil, da s prijateljevim zdravjem ni vse v redu. Med znanci je začel zbirati denar, s katerim bi odplačali njegov dolg na Rožniku, iskati pa je začel tudi ljudi, pri katerih bi pisatelj živel bolje. Načrt je bil takle: Cankarja najprej spraviti na Primorsko, čim dlje od rožniške oštarije, morda v bližino blagodejnega morja. Zatem bi ga čez zimo poslali na počitnice v Pariz, po vrnitvi pa ga spet zvlekli na Primorsko. Ko bi se okrepčal, si uredil življenje in morda celo začel hoditi v redno službo, bi svojemu narodu spet lahko služil s polno paro. Načrt in pol! Izidor Reja: »Pravi, da je kraški zrak nekaj posebnega zanj. Sedaj spi, ima dober apetit, hodi sam na sprehod; vsega tega ni bilo na Rožniku. Prečepel Vam je cele mesece v oni gostilni, ne da bi se kam ganil.« *** Junija je bil Ivan Cankar gost zdravnika dr. Ivana Verčona v Sežani. Kje je stanoval tista dva poletna tedna, ne moremo zanesljivo trditi. Jubilejno stoletje pozneje se je raziskavi posvetil Janko Kastelic in po zapletenem preiskovanju dokumentacije v različnih uradih in po pogovorih z naj