Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 10. september 2025 ― Morda je najbolj primerno, da razstavo slovenskega pesnika, pisatelja, umetnostnega zgodovinarja in likovnika Miklavža Komelja, postavljeno v Galeriji Insula, razložimo v kontekstu njegovega naslova razstave. »Kar vidiš, to postaneš. Samo ti.« S pričujočim verzom napoteni na razstavno predstavitev njegovih akvarelnih malih podobic smo že omreženi z avtorjevo globokosežno izrazno intenco in umetnostno izjavo. »Kar vidiš, to postaneš«. Videnje kot eksistenca, opredeljena eksistenca! Videnje, vidnost nastavlja naše zavedanje. Kreira obsežno polje našega (človeškega) sveta zavednega. Govor, ki odreja misel je bolj perfidno osredotočen, podoba je spontano obsežna, celostna. Ko sem jaz, je tisto kar vidim. Ko sem jaz, je tisto kar čutim. Misel kot hotenje je podrejeno podobi. Vidno potrjuje (za)misel. Kje je kaj. Obstaja, zakaj? Nenehnost, neustavljivost je dokaz obstajanja. Od tistih prvih, tam daleč v času preteklega Aristotela, Platona in potem Kartezija, Kanta, Hegla in Lacana. Vedno kot vidno, znotraj materije (fermionov) vidnega! Kot videz, predmet na sebi, kot fenomen … Izbira, kot možnost je udejanjenje časa, ki je kot čas govorice, čas izrekanja v razodetje smisla. Do kod sega moč fantazme je odprta koreografija, ki razstira svobodo človekove zavesti. V osnovi vedno znotraj podobe, upodobitve. »Samo ti«. V mojem srcu je napetost doživetja, ko je v tistem zdaj preteklo iz prihodnosti. Sili v beg v neskončnosti časa, ki se ga bojim. Ne morem ji ubežati. Brezkončno stanje je brez konca. Slike Miklavža Komelja niso podobe, niti ilustracije. To so pesmi, so upodobljena poezija. Naslikane pesmi. So misli, ki preženejo misli. Dejan Mehmedovič