Airbeletrina,
22. oktober 2025
―
V najtišjem kotu ljubljanske knjigarne Konzorcij smo v četrtek zvečer doživeli nekoliko podaljšano izkušnjo Mednarodnega literarnega festivala Vilenica. Prisluhnili smo pisateljicama, ki sta letos nastopili na festivalu, prva kot slovenska avtorica v središču, druga kot gostja, druži pa ju predvsem literarna obravnava družinskih zgodb, svojstvenega doživljanja zgodovine, nepripadnosti večini in nerazrešenih podedovanih travm.
Maja Haderlap z avstrijske Koroške pričujoče teme razgrinja v romanih Angel pozabe (Litera, 2012) in Ženske v temi (Goga, 2025), oba je iz nemščine prevedel Štefan Vevar, medtem ko jih Veronika Simoniti obravnava v romanu Ivana pred morjem (Cankarjeva založba, 2019), za katerega je leta 2020 prejela nagrado kresnik.
Maja Haderlap in Veronika Simoniti, samosvoji pisateljici, ki pa ju marsikaj tudi druži. (Fotografija: Ajda Klepej)
Čeprav Maja Haderlap piše v nemščini in je vpeta v nemški literarni prostor, se njena literatura giblje v diapazonu slovenskega. Zaznamujejo jo slovenska zgodovina, izročilo in izkušnja slovenstva zunaj meja Slovenije. Njene knjige sočasno izhajajo v nemščini in slovenskem prevodu, sama pa razširja pojem slovenske literature, ki tako postaja vse bolj odprta in prepišna. Kako lepo so njena dela sprejeta v slovenski književnosti, dokazuje tudi nagrada mira, ki jo je prejela za Angela pozabe. »Sama čutim, da so moje knjige tudi slovenske,« pravi. Njen sentiment do slovenstva se kaže tudi v pripovedovanju: Slovenci vselej smo, gre za našo tradicijo, našo zgodovino. »Slovenščina ima, podobno kakor drugi jeziki, tudi možnost sprejemanja ljudi vase,« pravi Maja Haderlap, »in jih tudi sprejema.«
Poleg nje med avtorice in avtorje, ki v tujem jeziku pišejo v in o slovenskem prostoru, sodita tudi Erica Johnson Debeljak in Lidija Dimkovska.
Posledice druge svetovne vojne je Maja Haderlap doživljala predvsem kot koroška Slovenka, tragično usodo babic in mater iz svoje bližnje okolice pa ubesedi v obeh roma
