Loški muzej, 22. december 2025 ― O šoli in uršulinkah lahko beremo v knjigah, strokovnih člankih, o njih lahko pobrskamo po arhivih, si ogledamo fotografsko gradivo in predmete v Loškem muzeju. Nikjer pa ne zasledimo, kako so se v šoli počutila dekleta, zaradi katerih je šola sploh bila. Zato smo odšli mednje in zapisali nekaj zgodb, spominov, ki pripovedujejo, kako je potekal vsakdan za “stenami uršulinske šole” med obema svetovnima vojnama. Naj nas spomini sami popeljejo v ta čas. Zbrani spomini nekdanjih gojenk, ki so šolo obiskovale med obema svetovnima vojnama, bodo na spletni strani objavljeni v dveh delih. Vabljeni k branju.

Sodobnost, 22. december 2025 ― Vrhnja stran peteroknjige vilice so obrnjene navzgor ali navzdol (z dovoljenjem Matjaža Hanžka). Lela Angela Mršek Bajda Prezračil sem prostor, katarakt je akt O vilice so obrnjene navzgor ali navzdol Matjaža Hanžka     Opomba: To besedilo je bilo lektorirano. Citati so zapisani zvesto Hanžkovemu izvirniku. Nekaj je tudi posebnosti v avtoričinem izvirniku. Lovljenje kozmičnega je podtema lastnih uvodov, ki jih je Matjaž Hanžek objavil v svoji peteroknjigi vilice so obrnjene navzgor ali navzdol. Misel je stvar, ki jo ujameš vase, ko pripotuje k tebi iz vesolja, razberemo iz njih. Vesolja ni mogoče ne »zaobjeti« ne »razumeti«, njegovi drobni delčki – potem ko so bili ulovljeni – terjajo gibanje. So »signali in namigi« Hanžku, ki so jih (od)rabili tisti s časovno prednostjo pred njim (živeči nekoč); so »veselje in razuzdanost […] ljudstva«, »pesniški material […] brez kakšnega namena in poslanstva«, »deloma tudi likovni material«. Hanžek ga je »izbiral«, »premetal«, »krajšal in morda kaj drugega dodal«, »se z njim igral«, ga najprej ohranjal in njegove pozicije permutiral, nato ga prevajal iz različnih jezikov, tako rekoč cenzuriral, ko ga je izštel z izbiranjem posameznega iz množice, in »ga položil na papir«. Že kompozicija peteroknjige deluje kot stisnjena pest, v katero je ujeta ta snov iz vesolja: dimenzije petih snopičev, povezanih z eno(tno) vezavo, so splastene v volumen oblike, ki v mislih osnuje podobo roke. Tipkopis, rokopis, črtoris, lepljenka pa so postavljeni na papir v snopičih točno na načine, ki jih uvodoma opisuje Hanžek. Kolikor ta način ni razviden iz grafičnih elementov (tukaj so črka, ločilo, številka in matematični znak) in njihove postave, je razberljiv v pomenu besed in konstrukciji besedilja. Ujete reči ne mirujejo. Ker: »[N]a koncu te čaka konec, ki ne pride. Je tam.« Tudi konec je stvar, morda antistvar v vseh rečeh, gibanje v povratni smeri, poriv za notranji nemir reči, »katarak