Airbeletrina,
13. junij
―
»I hope to God I’m talking metaphorically,
hope that I’m talking allegorically.*«
Edwyn Collins, A Girl Like You
Kadar koli berem dialog med Hano in služkinjo Terezijo v Grumovi drami Dogodek v mestu Gogi (1929), se sprašujem: kako je mogoče, da Tereza ne dojame, o kom govori Hana, ko govori o zlorabljeni prijateljici? Kako za vraga ne razume, da Hana govori o sebi? Ko govori o prijateljici, ki je »bruhala, če se je je kdo dotaknil«, o premožnem dekletu »zelo imovitih staršev«, ki jo je posilil »domači služabnik — voznik — — hlapec, če hočete!«, naniza toliko osupljivih podrobnosti iz svojega življenja – in posilstva! –, da bi tudi preprosti Terezi moralo klikniti, kdo je ta »prijateljica«. Pa ji ne: Tereza ničesar ne posumi, zgolj navrže še nasvet, s katerim dokončno potrdi, da ni razumela prav nič: »— dekle bi bilo moralo govoriti!« Seveda bi moralo govoriti! In prav to Hana počne, le da med vrsticami: dekle lahko o sebi govori iskreno zgolj in samo, če govori o sebi kot o nekom drugem.
Kadar koli berem dialog med Hano in služkinjo Terezijo v Grumovi drami Dogodek v mestu Gogi (1929), se sprašujem: kako je mogoče, da Tereza ne dojame, o kom govori Hana, ko govori o zlorabljeni prijateljici? Kako za vraga ne razume, da Hana govori o sebi?
Hanin poskus, da bi resnico razkrila skozi tretjo osebo in v tretji osebi, v književnosti ni nič nenavadnega: literarni liki, lirski subjekti in dramske osebe o težjih trenutkih praviloma ne govorijo naravnost. Pač, včasih književnost resnično posnema življenje: kadar govorimo o občutljivih temah, ovinkarimo in slalomiramo, resnico odmerjamo po kapljicah, ob tem pa vseskozi pozorno spremljamo odziv sogovornika. Kadar gre za travmatično doživetje, so ti jezikovni ovinki še toliko večji: travma človeka notranje tako ohromi, da je ne zmore niti misliti, kaj šele ubesediti. Zlorabljen človek se razcepi kot kamen v ljudski pesmi Vsi venci vejli, na katerega pade solza — na dvoje, na troje: telo ostane,
