Radio Študent,
21. oktober 2013
― Umetnost, posebej tista etablirana, se mi je zmeraj zdela bolj ali manj posrečena Gospodarjeva kurba, dokler niso avantgardna gibanja vsaj nekoliko subverzirala pogled na njuno incestoidno prepletenost. Nič kaj spremenjena ni dandanašnja produkcija, ko so avantgardistične fintice zmeraj ena izmed poglavitnih podstati najrazličnejših inštalacij ter performansov, tj. financerji, naročniki, meceni so vedno ali državna blagajna ali tolsti poslovni holdingi. Da ne bi preveč razširjal te uvodne opazke, nenazadnje sem tudi sam ena taka sicer nič kaj eminentna kurtizana, bolj mala usrana cipica tam v sanitarni senci, bi rad skiciral pojav, ki mi ga je uspelo izkusiti kot deležniku najnovejših umetniških del. Mišljene so slavnostne premiere in predpremiere, otvoritve razstav, festivalov, literarni večeri, pač najrazličnejše ognjemetiranje ob vsakokratnih novih stvaritvah. Razsodba je že na prvo intuicijo povsem jasna: kaj tako narejenega, čvekajočega, brezveznega, prisiljenega, kar fukfehtarske