Beli sladoled,
12. februar 2014
―
Izbor: Goran Milovanović
avtor: Miha Perne
4.2. -
2.3.2014
Cankarjev dom / prvo preddverje
Izrazni svet Mihe Perneta že desetletje zaznamuje intimni, lahko bi rekli hermetični svet podob, gosto posejan s simboli in znaki. Že v zgodnjih delih je bilo v zgoščenih fragmentih, ki v lebdečem, a navideznem mrežnem redu obvladujejo celotno površino platna, mogoče zaznati vpliv nemških neoekspresionistov (predvsem A. R. Pencka). Pernetove, v veliki večini miniaturne podobe – objekte prepletenih poti in cest z avtomobili – so pogosto dopolnjevali cikli nanizanih psov, asociativno-abstraktnih pošasti ali brezobličnih smrti, determiniranih bodisi v geometrijskem redu ali navidezno kaotični centrifugalni spirali gravitacijskega lebdenja ter podkrepljeni z avtorjevo igrivo ironizirano likovno poetiko, ki ne glede na medij ostaja v polju risbe.Tudi v najnovejšem ciklu, v katerem je poleg zanj značilnih manjših platen Perne posegel tudi po nekoliko večjih formatih, ostaja zvest figuraliki, predvsem pa risbi kot osnovnemu izraznemu sredstvu. Nanizane podobe brez časa in prostora ter izvedene z lazurnimi barvnimi nanosi so večinoma stopnjevane znotraj enega barvnega odtenka, v katerem druga, dodana barva deluje kot poudarek. Še vedno se giblje v dediščini ekspresionizma, saj je tokratna serija tehnološko zasnovana na tehniki kapljanja (drippinga). Perne namreč najprej intuitivno pusti kapljam barve, da prostorsko determinirajo slikovno površino, nato pa začne iz sledi dobesedno vleči podobe iz sanj ter graditi bipolaren svet podob, ki ga tvorijo obenem brezoblične, a kljub vsemu precej neposredno voluminozno izrisane in gosto nanizane figure. V takšnem optično izmikajočem se prostoru lahko zaslutimo proces avtorjeve vizualizacije misli, v katerem se prepletajo naključni asociativni elementi ter avtorjeva zavezanost k likovni teoriji in graditvi slikovnega polja. Nanizani portreti pogosto nosijo v sebi tudi arhetipske komponente tipoloških poosebitev (Mojzesa, Adama in Eve, Ma