Radio Študent,
22. junij 2014
― POGOJI UMETNIŠKEGA DELOVANJA Leta 1957 je Roland Barthes v besedilu z naslovom Pisatelj na dopustu opisal medijsko produkcijo mita o sodobnem umetniku. Po Barthesu leži čudovita singularnost pisatelja v tem, da za razliko od pisarniških in tovarniških delavcev pisatelj na dopustu ne preneha ustvarjati. Še več, tisti pisatelji, ki na dopustu dejansko ne počnejo ničesar, kar naj bi bila definicija dopustovanja, sami priznavajo, da je njihovo početje skrajno paradoksalno in eratično. Da pisatelj piše povsod in brez prestanka, je nekaj povsem naravnega. Na ta način je literarna kreativnost opredeljena kot nekakšna neprostovoljna sekrecija. Pisatelj je plen notranjega božanstva, ki govori brez prestanka in ki ga, tirana, kakršen je, počitnice njegovega medija niti najmanj ne zanimajo. Pisatelj je sicer na dopustu, vendar je njegova muza budna in rojeva brez prestanka. Pisatelj, tako pravi Barthes, vsaj na videz ne more uiti svoji usodi, pri čemer je ravno logoreja tista definitorna lastnost
