Radio Študent, 11. julij 2014 ― PureZen, 2014   Milka Lazarja na slovenski sceni poznamo z več področij. Aktiven je tako v vodah klasične, predvsem minimalistčine glasbe, kot izvajalec, prav tako pa tudi kot skladatelj sodobne klasične glasbe. Na drugi strani ga lahko slišimo v improvizatorskih krogih, nazadnje z Zlatkom Kaučičem, in spet tretja plat so sodelovanja pri branjih Svetlane Makarovič, kjer nekako ustvarja zvočno kuliso in uglasbuje njene besede. A tokratni koncert ga ne bo predstavljal v nobeni od teh luči. Nocoj bomo poslušali kvartet Milka Lazarja s Festivala Jazz Cerkno 2006. Posnetki so na plošči izšli šele letos, ko je bil kvartet pred kratkim obujen za nastop v sklopu Cankarjevih torkov. Zasedbo sestavljajo Primož Fleischman na sopranskem saksofonu in bansuri, Matej Hotko na kontrabasu, Aleš Rendla na bobnih in Milko Lazar na klavirju. Fantje se seveda poznajo že od prej, saj so skupaj igrali pri Big Bandu RTV Slovenije, a v tokratni zasedbi je vodilni člen Lazar. Vse kompozicije na ploščku so namre

Konteksti (Tomaž Bešter), 11. julij 2014 ― To, da se avtor ali avtorica pod svoje lastno delo podpiše z nekim imenom, ki ni tisti, pod katerim ga ali jo poznajo drugi, ni nekaj novega. Prav tako je povsem jasno, da se za takšno odločitvijo skriva več možnih razlogov. Lahko gre za nekoga, ki ima pred očmi višji vsebinski cilj, ki ga nikakor ne želi podvreči kontekstualnemu okvirju svojega imena, najsibo ta znan ali pa neznan; lahko gre za nekoga, ki bi z uporabo svojega imena lahko škodil samemu sebi ali komu svojih bližnjih; lahko gre za marsikaj - tudi za to, da je nekdo svoje ime že posvetil enemu svetu in sklepa, da ga nihče pravzaprav ne vidi v katerem od svetov, ki so zunaj. Ta sklep niti ni tako iz trte zvit, če dobro pomislimo. Boji se, da bo fascinacija nad uspehom, ki ga je doživel ali doživela v tem svojem svetu enostavno premočno zacementirala njegovo ali njeno mesto v njem. Onkraj te fascinacije tega avtorja ali avtorice ni. Preprosto ne obstaja. Zato, si predstavljam, je takšnemu avtorju ali takšni avtorici lahko zelo težko. In zato, povsem verjamem tudi lagodju, ki ga prinaša lažno ime. Ime, za katerim se lahko skrijem. Povsem verjamem lagodju psevdonima, ki marsikdaj, tudi v tem zadnjem primeru, ki sem ga in ga bom navajal, pomeni institut ohranjanja avtorja v njegovi avtorskosti. V tem kar je in zna pisati. Čeprav se mora za prikaz tega na neki simbolni ravni ločiti od samega sebe. kot kaže, je vredno. Poleg tega se prav lahko tudi zgodi, da se nekje kasneje ta lagodje odpravi, pa tudi ni kakšne večje katastrofe. In v končni fazi, lahko to slednje s prenovljeno sporočilnostjo prinese celo večji uspeh, kot bi ga, če bi ta psevdonim nikdar psevdonim ne postal. Avtorjevo ali avtoričino delo pa še vedno govori svojo zgodbo. In ta je lahko, ne glede na ves govor o psevdonimih, odlična. Le da brez psevdonima nemara ne bi bila tako odlična. Gornje besede so namenjene predvsem J. K. Rowling in njeni kriminalki Klic kukavice. Izdala jo je pod moškim psevdonimom Robert Galbraith. vir slike: mkk.si