Radio Študent, 5. oktober 2014 ― Ko rečeš David Fincher, vidiš obsedence. In vidiš obsedence, ki lovijo te obsedence. Obsedenca s kaznovanjem človeštva za vseh sedem naglavnih grehov in z njim obsedenega detektiva - Sedem; obsedenca, ki od para ponavadi ubije le žensko, in z njim obsedenega striparja - Zodiak; obsedenca z zrušitvijo očetov in z generacijskim miselnim preobratom ter obsedenega sledilca z majajočo se identiteto - Klub golih pesti; obsedenca z javnim priznanjem in popularnostjo in povzpenjanjem ter obsedene konkurente - Socialno omrežje; obsedenca z mejo med realnostjo in simulacijo, ki samega sebe lovi in posledično pred sabo tudi beži - Igra. In vsi ti obsedenci imajo ponavadi neko idejo, ki Fincherjeve filme vedno dela močno sporočevalne, skoraj manifestativne, dober citat material, skratka. Fincherjevi junaki imajo nek načrt ali pa prekrižajo pot nekomu, ki ima načrt, v katerega postanejo tudi sami vpleteni. Njihovi problemi niso problemi zasebnega človeka. Fincherjevi junaki so v veliki meri javni. V otvoritvi filma Ni je več platno zapolni nežni obraz Rosamund Pike, za katero javnost že zahteva oskarja, v offu pa slišimo glas njenega moža Bena Afflecka, ki ga travmatizira vprašanje, ki po njegovem travmatizira večino parov: O čem razmišlja drugi? Kdaj in kako sva zašla? In ta niz vprašanj se mirno zaključi z mislijo, da bi svoji lepi ženi včasih najraje našopal glavo v zid. Se je David Fincher podal na območje domestične drame? Zgodba o Nicku in Amy je zgodba o popolnem paru, ki so se mu zgodili dvojna izguba službe, recesija in čas, ko ti sodišče lahko oprosti le, če ti je oprostila javnost. In zgodila se jima je skrajna posledica Socialnega omrežja – obsedenost s strukturiranjem lastne podobe. Zgodba o Nicku in Amy bi morala biti zgodba z jumbo plakata, zgodba srečnih parov s fejsbuk fotk, zgodba, ki jo vidimo v filmih. Nemogoča zgodba, torej. Njun prvi pogovor na neki zabavi je popoln, je pogovor, ki smo ga vajeni iz filmov, ko med punco in fantom klikne in

Radio Študent, 5. oktober 2014 ― Dial, 2014   Roman Flügel je uveljavljena stalnica na elektronski sceni, ki je skozi svojo do sedaj približno dvajset let trajajočo kariero le redko razočaral in se najverjetneje za vekomaj zapisal v glasbeno zgodovino kot nežen velikan nemške elektronike. To oznako gre razumeti tako dobesedno kot tudi nanašaje se na njegovo produkcijo in njeno mesto znotraj širšega polja klubske kulture. Flügla tako v vseh teh letih najdemo kot aktivnega ustvarjalca v raznih slogovnih razdelkih; na primer grobo rečeno od housa in acida do techna in elektra - povrh tega pa je v vseh svojstven in ohranja svojo prepoznavnost. Njegove mnoge plošče so skozi ti dve desetletji njegove producentske dejavnosti izšle pod različnimi imeni, med katerimi je bilo običajno vsakokratno ime odbrano glede na glasbeni izraz, ki se ga je Flügel poslužil na vsakokratni izdaji. Tako njegove samostojne izdelke najdemo pod imeni Roman IV, Soylent Green, ro70 in Eight Miles High. Ko govorimo o Flüglu, pa nikakor ne moremo mimo njegovega pajdaša Jörna Ellinga Wuttkeja, s katerim je spečan med drugim tudi pod imeni Alter Ego, Acid Jesus, Sensorama in The Primitive Painter. In tudi iz tega skupnega loga je prišla lepa kopica stvaritev, ki jih lahko umestimo med najboljše trenutke, ki jih je elektronska sfera plasirala svojemu občestvu.     Vendar je kljub obsežnemu naboru izdaj in veliki prepoznavnosti njegovega imena na elektronski sceni 'Happiness Is Happening' šele Flüglov drugi samostojni album, ki ga je izdal pod lastnim imenom. Njegov predhodnik 'Fatty Folders' izpred treh let je takisto kot pričujoči izdelek izšel pri založbi Dial. Vendar je 'Fatty Folders' ob svojem izidu pustil precej nenavadno mlačen vtis in - oh, ne - zasejal seme dvoma, ki ju zdaj Flügel s svežo izdajo k sreči pridno in uspešno korigira. 'Happiness Is Happening' sicer ohranja umerjenost svojega predhodnika, vendar prinaša znotraj te subtilno razgibanost, ki jo spremlja pridih nostalgije, kakršna se običajno drži njeg