Radio Študent,
30. oktober 2014
―
Hyperdub, 2014
Založba Hyperdub ima v kontekstu premikov na področju elektronske glasbe posebno mesto. Nekaj ključnih korakov je storila že v svojih prvih letih delovanja – Burial, Kode9, Ikonika, The Bug in podobni kalibri so producenti, ki so postavili standard te londonske založbe zelo visoko. V desetih letih obstoja pa med njenimi varovanci praktično ni takega, ki ne bi postal veliko ime v svetu elektronske glasbe. Če seštejemo vse našteto, je jasno: ta založba praktično nima izdaje, ki bi razočarala.
Cooly G, kateri posvečamo današnjo Tolpo bumov, domuje na založbi Hyperdub od leta 2008. V svojih začetkih se je podpisala pod nekaj komadov, ki so pristali med klasikami raznih odvodov bass glasbe s konca prejšnjega desetletja. Vrline njene muzike so bile predvsem subtilnost, spevnost in občutek za križanje žanrov. V house, ki je prevladoval v njenem opusu, je spretno vpletala zadnje krike takratne glasbene mode. Iz vseh naštetih razlogov je zato logično, da smo izpod prstov Marrise Campbell pričakovali izdelek, ki bo – če nič drugega – vsaj zanimiv.
Kot Cooly G zatrjuje v intervjujih, je ploščo Wait 'Til Night posvetila svoji senzualnosti, šlo naj bi za neke vrste odo njeni čutnosti. Campbell je na zelo prvožogaški način v ospredje potisnila logos in svoj glas, ki se je – kot smo lahko videli na njenih prejšnjih dolgometražnih in kratkometražnih izdajah - bolje obnesel zgolj kot kulisa in instrument za ustvarjanje repetitivnih motivov. V prvi plan tokratne izdaje pa glasbenica postavlja svoj podpovprečni vokal, ki bi ga lahko rešila vsaj z nekoliko več zvočne manipulacije, a ga raje ohrani v prvotni obliki. Tako glas ni instrument, temveč medij za neposredno serviranje besedil, ki se še najbolj spogledujejo z RnB-jem. V času avtorjev in avtoric, kot je FKA Twigs, ki RnB kažejo v novi, sveži luči in vabijo k ponovnemu razmisleku o tem žanru in njegovih potencialih, je takšno potezo Cooly G zelo težko razumeti. Spomnimo se še mojstrskega remiksa