Radio Študent,
12. februar 2015
―
Teroristi so z avtomatskim orožjem želeli vsiliti molk novinarjem, ki se za svoj pogled na svet borijo samo s peresi. Le kdo ne bi obsojal takšnega zločinskega ravnanja ? Le kdo se ne bi postavil na stran napadenega uredništva, v obrambo svobode govora ? Saj, končno, živimo v Evropi - v skupnosti, kjer je kritika, tudi ostra in cinična- dovoljena in celo zaželjena. Takšne primere smo imeli tudi v Sloveniji - na primer zadevo "Strelnikoff", kjer je svoboda kritike in celo norčevanja nad verskimi simboli odnesla zmago pred očitki o blasfemiji. In pred takšno kritiko tudi po sodbah Evropskega sodišča za človekove pravice vsaj v Evropi niso varni niti bogovi, niti verske ustanove.
Kljub temu pa je v takšnem javnem izkazovanju solidarnosti tudi nekaj hipokrizije in napačnih sporočil. Teroristični napadi so seveda nesprejemljivi in svoboda govora velja za vse, tudi za tiste, ki včasih izražajo skrajna ali za nekatere celo žaljiva mnenja. Solidarnost z žrtvami je seveda bilo potrebno izraziti. Toda zakaj je bilo potrebno razglašati, da "smo Charlie Hebdo" ? To je seveda časnik, ki je po eni strani ostro in upravičeno napadel marsikakšno avtoriteto v svetu in doma. Toda po drugi strani je to tudi časnik, ki vztrajno smeši in žali le pripadnike islamske vere in njihovega preroka. Židov, Izraela in mnogih drugih "svetih krav" se po navadi ne dotika. Prejšnji odgovorni urednik je celo zahteval, da naj se eden od avtorjev opraviči zaradi preostre kritike predsednika vlade. Kar je seveda daleč od "enakopravne", satirične obravnave vseh, čeprav je seveda zelo v skladu s francosko zakonodajo, ki zahteva kaznovanje - vseh, ki zanikujejo holokavst. In tako je v Franciji mogoče mirno žaliti predvsem nemočne muslimane, versko in etično, segregirano manjšino. Vprašanje se zastavlja samo po sebi - le kaj je tako veličastnega in hrabrega pri tiskanju karikatur, ki vzbujajo sovraštvo do muslimanov?
Sicer pa to lahko vidimo tudi te dni. V Franciji se je namreč pred sodiščem
