Pogovor s Petro Kolmančič
Poiesis,
8. julij 2015
― V pesniški zbirki Šus v glavo (1995) si v pesmi Pazite se zapisala: »Spet sem v svojem elementu / spreminjam identiteto / štirikrat v sekundi …«. V kolikšni meri je bilo oziroma je pri tebi pisanje poezije povezano z vprašanjem identitete oziroma identitet? Ko zdaj tole berem, se mi zdi, da sem pred dvajsetimi leti pojem identitete oz. istovetnosti dojemala precej bolj zlahka kot danes. Vendar je to zagotovo ena tistih elementarnih tem, ki me v poeziji – pa tudi sicer – že dolgo vznemirja. Preizpraševanje lastne istovetnosti in vprašanje istovetnosti drugega v času. Ali smo lahko trajno enaki samim sebi, glede na p(l)asti, nasprotja in dvojnosti, ki so v vsakem izmed nas? Ali bo drugi ob meni ostal enak ne glede na to, kaj vse mu bo zavdal čas, prostor ali jaz sama? Kaj se dogaja z istovetnostjo, ko se med seboj pari tisto, kar biva na videz nezdružljivo v nas, recimo neizmerna nežnost in nepomirljivi srd, svetloba in tema, podgorila in nadbog? Življenje je zajebano, krivično in krvavo, v trenutkih milosti pa tudi čudežno in divjelepo; kako uskladiti to, kar veš, s tistim, kar si, ko pa si ves čas razpet med dileme ter skrajnosti in tvoje meso [...]