13. brat,
17. november 2016
― Repetitor so potrebovali relativno veliko let za novi album. Kar nikakor ne pomeni, da je bend miroval. Nasprotno, pogosto smo jih srečevali na mnogih koncertih in festivalih. Kljub tej časovni distanci pa nam Repetitor ne ponuja neko spremembo v njihovi glasbeni usmeritvi. Nadaljuje po začrtani poti. Nekatere spremembe pa se vseeno dogajajo. Prvi album je bil post pankersko mladostno lahkotnejši, medtem ko so se njihova kasnejša dela cepila s hrupnejšimi in težjimi elementi. Takšna usmeritev večinoma izključuje hit komade, ki te kot obsesivna misel zasužnji. Veliko več je repeticije, ponavljanja, manj prijetnih zvokov, ki kar nočejo nehati. Hkrati pa nas silijo, da skušamo razbrati, kaj nam skrivajo. Ponavljanje samo po sebi ne pomeni, da gre za pomanjkanje avtorskega navdiha. Ponavljanje je prej drža, ki nas brani pred tem, da bi pod neko nujnostno prisilo hoteli na hitro iskati nekaj novega, izvirnega. Pa čeprav bi to novo in izvirno na koncu bilo povsem podobno nečemu, kar je že nekdo drugi pred nami, z nami ali po nas ustvaril. Tako Repetitor raje upravičijo svoje ime - repeticija in z ohranitvijo klasične rock zasedbe, glas, kitara, bas kitara, bobni delujejo na polju, ki ga najbolje obvladajo. To pa je nojzerska kombinacija distorzirane kitare in močnega basa, ki postopno gradi dramatičnost skozi posamezno skladbo. Kljub poudarjeni internacionalni strateški usmeritvi benda pa vztrajajo pri srbskem jeziku, preko katerega se znajo odlično lirično izraziti. Na tem albumu me vsekakor najbolj zadane Kralj ničega. Največja pripomba je na koncu le na prekratki dolžini albuma. Kar nekaj let smo čakali na 8 novih skladb, a čakanje se je očitno izplačalo. Kako vse skupaj zveni v živo pa bo potrebno preveriti na katerem od koncertov, ki se bo zgodil čisto blizu vas.
