13. brat,
16. september 2017
― Skoraj leto dni je naša najljubša in seveda domača založba Moonlee počivala. Potem pa nas kot strela z jasnega preseneti nov bend Seine, za katerega moram priznati še nisem slišal ali pa sem ob trajnem presežku podatkov preslišal. Ob informaciji, da je zasedba nastala na pogorišču razpadlih hrvaških Vlasta Popić (prav tako varovanci Moonleeja), je slika že bolj jasna. Album z 10imi komadi nas že na začetku umiri s Fugazi bas linijo in z zasanjanim vokalom. Kar pa ni nič čudnega. Naslov Spavam ne bi mogel biti bolj ustrezen. Tudi nadaljevanje je v podobnih ritmih, ob katerih ne bomo ravno skakali po stropu, bomo pa opazovali deževne kaplje skozi neumita okna. Boljšega časa za izid albuma res ne bi mogli izbrati, vreme je odlično, vlažno in spokojno. Preseneti nas vokal, ki zveni povsem ženstveno in bi nas zlahka preslepil glede svojega spola. Kar naredi celotno glasbo še bolj zunajzemeljsko. Album po eni strani kokerira s folkom, tako da bi lahko slišali celo vpliv Dunje Knebl, po drugi strani pa precej bolj sodoben folk, z začimbo kot je otroška pesem Bubamara, ki prav zaradi svoje posebnosti preseka tok albuma. Sploh ker se nadaljuje z nihilistično Ko, ko vokalist Ivan skoraj dobesedno izbruha vse notranje konflikte. Ko folk malce popusti, nas objame nojzerska atmosfera Puške, tako da lahko tudi privrženci sodobne hrvaške tradicije noise rocka doživijo svoje trenutke sreče. A ne za dolgo, saj Janko predstavlja acapella folk skladbo. Pomanjkanje raznolikosti albumu Sno sna res ne moremo očitati. Odprto uho bo našlo marsikaj, sploh po večkratnem poslušanju. Prav zanimiva mora biti izvedba določenih skladb v živo. Odličen debi.
