Medobčinska matična knjižnica Žalec, 9. oktober 2018 ― V torek, 9. oktobra 2018, je v Občinski knjižnici Prebold predaval Alan Gregorec, strokovnjak za nevrolingvistično programiranje oz. tehnike komuniciranja, NLP Praktik, Mojster in Coach, ki svoje dvajsetletne delovne izkušnje uspešno prenaša v izobraževanje, mentoring in poslovni coaching. Obiskovalci so z zanimanjem prisluhnili predstavitvi, kako deluje self-coaching, in nekaj tehnik preizkusili tudi ob svojih praktičnih primerih. Zadnja leta se vse bolj zavedamo, kako uspešen je lahko pravilen proces coachinga ter kako močno in dolgotrajno spremembo lahko z njegovim izvajanjem dosežemo tudi sami pri sebi. Predavatelj je govoril o ciklu razmišljanja pri ...

Kriterij.si, 9. oktober 2018 ― Identitetne prakse, vpete v kontekste, ali smem o tem – jaz – sploh pisati? Mesto žensk / Nataša Živković: Sine & Lana Zdravković / Kitch: No. 1 Urednik Tue, 10/09/2018 - 15:54 Identitetne prakse, vpete v kontekste,ali smem o tem – jaz – sploh pisati? Pred leti je v okviru azijskega fokusa na festivalu Exodos nastopila Eisa Jocson, filipinska plesalka in perfomerka. Odplesala je Macho dancer, kjer je, z v hlače zatlačenim dildom, posnemala filipinsko tradicijo mačo plesalcev, slačifantov, ki jim za ples plačujejo moški in tudi ženske. Predstava mi je ostala v spominu predvsem zato, ker mi je zastavila dve vprašanji. Prvič, lahko spolno zaznamovanost telesa izniči, preseže ali prepiše performans, gib ali ples? In drugič, je v kontekstu erotičnega subverzivna afirmacija zares možna, natančneje, je umetniški namen avtorja in izvajalca močnejši od refleksa ugodja, spolnega refleksa gledalca? Odgovorov do danes nisem našel, sta se mi pa obe vprašanji ponovno zastavili ob sobotnem ogledu Sineta Nataše Živković in No. 1 Lane Zdravković. Sine odpira fascinanten fenomen virdžin, žensk, ki so se v radikalno mačističnih družbah z juga Balkana odločile spremeniti družbeni spol in živele kot moški. Avtorica problematiko spretno naveže na svoje korenine, kot najvišji izraz ljubezni jo v Črni gori kličejo »sine«, uprizori pa tudi izrekanja dejanskih zgodovinskih virdžin. Predstava je spretno slojena, protagonistkin zlóžen prehod od verbalnega, od igre glasu v gibalno, telesno, spremljajo nazorno seksistični vložki trojca prisrčnih in feminilno podložnih (sic!) performerjev v dragu. A v prvem planu je gotovo telo. Nataša, ki ni Nataša, pač pa vrsta žensk, ki niso ženske. Ta sloj predstave, sloj uprizarjanja moškosti, ki hkrati deluje tukaj-in-zdaj in kot nekakšna zgodovinska rekonstrukcija življenjskih izzivov virdžin, je gotovo najučinkovitejši element Sineta. Natašina transformacija v dedca je iskrena in doživeta, jasna in provokativna. Deluje na ravni giba, prep