Kamra.si, 10. april 2020 ― Iz domoznanske Kamre na današnji dan ...10. april 2020 - veliki petek Véliki pétek je premakljiv krščanski praznik. Praznuje se v petek pred veliko nočjo. Veliki petek skupaj z velikim četrtkom in veliko soboto sestavlja velikonočno tridnevje. V petek pred praznikom pashe (judovske velike noči) je dal Poncij Pilat Jezusa mučiti in križati, zato je veliki petek posvečen spominu Jezusovega trpljenja in smrti. Tega se kristjani spominjajo zlasti ob molitvi križevega pota, ki opisuje dogodke od Pilatove obsodbe do Jezusove smrti. Veliki petek je edini dan v letu, ko večina krščanskih Cerkva ne obhaja svete maše - na ta dan je samo besedno bogoslužje brez evharistične daritve. Velik del besednega bogoslužja zavzemajo slovesne prošnje in čaščenje križa. Vir: https://sl.wikipedia.org/wiki/Veliki_petek

Razpotja, 10. april 2020 ― Peter Karba Pred mesecem ali več sem se znašel sredi pogovora o ponudbi karaok v Ljubljani oziroma v ljubljanskih lokalih in ugotovili smo, da nekdo, ki bi se želel družbeno uveljavljati kot pevec karaok, zaradi pomanjkanja priložnosti v tem okolju takih možnosti nima in je obsojen na to, da prepeva svoji družini, prijateljem ali pa zgolj samemu sebi. A seveda to ne bi držalo brez izjeme – enkrat na leto se večer karaok znajde na urniku določenega festivala in se odvije v sprejemnici oziroma v lokalu prizorišča festivala. Soočenje z dejstvom, da so karaoke v Ljubljani dobrina, ki je redkejša od marsikatere novejše ali bolj sofisticirane ponudbe, je v meni prebudilo strast, da bi se to leto večera karaok udeležil tudi sam.

Kriterij.si, 10. april 2020 ― Tujek v telesu, tujek med nami Post-koronsko gledališče Urednik Fri, 04/10/2020 - 11:02 Tujek v telesu, tujek med nami O stranskih odvodih zdravstvene anksioznosti               1             Bilo je enkrat v letu 2011, morda novembra. Ne spomnim se več natanko, vse dokaze pa sem že pred leti zavrgla.             Napisala sem poslovilno pismo za bližnje, ga vtaknila pod blazino in legla. S prižgano namizno lučko sem čakala smrt.             Zjutraj sem se zbudila kot običajno. Polomljena in neprespana, drži – ampak (očitno) še vedno živa.             Večer prej nisem zaužila večjega števila zdravil (po možnosti s pretečenim rokom uporabnosti) ali arzenika. Nisem spila čistila ali si prerezala žil. Nisem prebolevala kakšne hujše bolezni – in nič ni kazalo, da jo v kratkem bom. Smrt sem čakala, ker sem trdno verjela, da imam v možganskem žilju anevrizmo, ki jo bo zdaj zdaj razneslo.             Ta strah se ni pojavil (povsem) iz nič. Po razmeroma benignem udarcu v glavo sem odkrila, da so moje zenice neenako velike. »Ko so tvoje zenice neenake, takrat veš, da je konec,« mi je nekoč, ne vem več zakaj, rekel cimer. Tudi neki nevrolog na urgenci – zelo ambiciozen, zelo zavzet – je izjavil, da gre morda za anevrizmo, in me poslal na magnetnoresonančno angiografijo možganskega žilja.             »Vse je v redu,« mi je drugi, starejši nevrolog rekel po preiskavi. »Kar mirno pojdite domov.«     Čez nekaj ur so me poklicali nazaj. »V vaših možganih smo nekaj našli,« je rekel nekdo, ampak po telefonu niso povedali česa več.             Sledilo je CT-slikanje, ki je pokazalo, da je bilo tisto »nekaj« le napaka v magnetnoresonančnem posnetku. »Vse je v redu,« so mi spet rekli. »Kar mirno pojdite domov.«             Po prvem zdrsu jim nisem več zaupala. Sumničavo sem čakala, da me pobere.             Ohromljajoč strah me je spremljal mesece dolgo. Zenici sem si z LED lučko na telefonu ogledovala večkrat na dan. Sta enako veliki? Sta enako odzivni? Pogo