Konteksti (Tomaž Bešter), 18. julij 2020 ― vir slike:emka.si Drži, da so Moderni klasiki moja zapik zbirka. To pomeni, da v uredniškem izboru, ki učinkovito in plemenito bdi nad izborom, najdem mnogo. Najdem uteho, zadoščenje, lepoto, strast, varnost in novo. Branje Klasikov je odmik od neumnosti, ki obdajajo dnevno mimobežje in prostor za varno raziskovanje novega. Marsikaj, kar so mi dali, mi ni dalo nobeno drugo branje doslej. Zaupanje. To bo najbrže odnos, ki naj bi ga postavitev in izbor v zbirki naredila. In to se zdi tudi bistveni element, ki ga enotenje romanov, kratkih zgodb in vse mogoče transžansrske literature vzpostavlja. Poleg tistega hecnega seveda, da na polici lepo izgleda vse skupaj.  Ta uvod v hvalo Modernih klasikov seveda ni naključje, saj so tudi v tem branju prinesli novega. Povsem nov izziv, ki se je malodane vsako stran posebej prepletal s strastnim hlastanjem po besedah, povedih in težo zapisanega. Čeprav malo goljufam: to ni branje, ki bi ga uspešno preglodal v enem sedenju. Začel sem ga trikrat in vsakokrat sklenil, da je to delo, ki ga moram zaključiti brez drugih čtiv, s čim manj drugih eksukrzij v svetove palimpsestičnih pokrajin literature. Pa ni šlo zlahka.  Petindevetdeseta edicija Klasikov označuje zajetno knjigo, ki je sila neprijazna za to, da jo nosimo s seboj na dnevne migracije. Poleg tega terja zbranega bralca. Mnogo bolj kot marsikatera druga. A nič ne de. Zajetnost bi bila, kar se mene tiče, lahko tudi večja, jaz kot bralec pa sem ubrano preživel teden, dva, v družbi s humanizmom, zgodovino, intimizmom, osebno izpovedjo, glasbo in ljubeznijo. Povsem zaprepaden nad tem, kaj vse lahko knjiga prinese. Zapeljan od dilem in navdušen nad slogom, ki je bil, vsaj zame, nekaj popolnoma novega. Drzen, igriv, kompleksen, bojevniški in vseobsegajoč. Humanizem na steroidih in tok zavesti zgodovinskih travm, ki je ugotovil, da je preveč krivcev za njeno zatečnost. In zato rešitev ne prihaja od zgoraj navzdol, temveč od spodaj navzgor. Ali, če hočete, od znotra