Airbeletrina, 31. december 2024 ― Dragi dedek Mraz, to je moje prvo pismo tebi, ki sediš tam zgoraj in čakaš, da se ti vrne navdih. Kot kakšen poet, ki je pozabil pisati pesmi. Mene namreč spomniš na enega naših največjih pesnikov, ki mu je zelo pristajala kučma in je imel v svojem strogem pogledu neko milino, nikoli pojasnjeno, tako kot ni nikoli pojasnjeno otroštvo, za katerim tako vztrajno tečeš. Zakaj šele zdaj, to prvo pismo, me boš verjetno vprašal – zdaj, ko si siv in star, tako kot jaz – mar ni že malce prepozno za takšne potegavščine? O, ne, nikoli ni prepozno – pa saj ti to najbolje veš. Zakaj mi nisi pisal prej, ko si bil še otrok? Pisal ti nisem, ker sem bil poreden – zato! Tako preprosto je to. Bil sem poreden, čeprav sem sam mislil, da sem poseben. Tako sem se tolažil pred samim seboj in drugimi. S to posebnostjo, ki me še danes tepe, ker mi prav v ničemer ne pomaga. Vidiš, celo tega me je bilo sram – da sem bil poreden, kot je pač poreden otrok. Vsak otrok je poreden, ko se rodi. Tudi tako bi lahko šla tista pesem. Težava je le, ker potem nekateri še kar vztrajajo v tej svoji porednosti in se izgovarjajo na otroštvo, na starše, na grdega dedka Mraza, samo da so lahko še naprej poredni. No, tako zelo poreden že nisem bil – vsaj ne ves čas. In tako se je naredila ta razlika, zaradi katere sem še dolgo potem mislil, da sem bolj poreden kot ostali in da si zato ne zaslužim daril, kot si jih drugi. To je moje prvo pismo tebi, ki sediš tam zgoraj in čakaš, da se ti vrne navdih. Kot kakšen poet, ki je pozabil pisati pesmi. In sem se navadil skromnosti, v prav vsem. Tudi takrat, ko mi morda ni pristajala. In ko bi si vendarle zaslužil kaj več. Vidiš, ta skromnost me je skoraj pokončala, tako da se še veseliti nisem mogel tvojih daril, vsaj ne tako veseliti, kot si ti hotel ali si želel. Skupaj sva bila v vsem tem, to pa sem čutil, čeprav nekako nisem vedel, kako bi ti pokazal. Hvaležnost je bila v meni, globoko nekje, zakopana v snegu, ki je padal na tiho nečimrnost dni. Le