Airbeletrina,
14. marec
―
Boštjan Narat je svobodni umetnik, glasbenik, gledališki ustvarjalec, esejist, kolumnist, ustanovitelj skupine Katalena, bil je voditelj in avtor oddaje Panoptikum na TV Slovenija, pa tudi urednik in pisec, saj je izdal dve zbirki esejev, Partíja in Podaja v prazno (obe sta mu prinesli nominacijo za Rožančevo nagrado), lani pa svoj prvi roman Bend. Leta 2021 je pod psevdonimom Hans Kaspar izdal športno-zarotniško parodijo Finale, istega leta pa v soavtorstvu z Janjo Vidmar tudi biografijo Marcosa Tavaresa Legenda. Na zadnjem mestu pa omenjam, da je tudi doktor filozofije, ki je skoraj desetletje poučeval na ljubljanski Gimnaziji Poljane – in od tam ga tudi poznam, saj me je namreč učil filozofijo. Z družino zdaj prebiva v Spodnji Šiški, v stanovanju, za katero pravi, da ni majhno, toda za knjige (in glasbene plošče) vsekakor nikoli ni dovolj prostora.
Doktor filozofije ob filozofiji (Fotografija: Andraž Gombač)
Knjige skozi prizmo selitev
Debato, ki jo imava na spomladansko dopoldne v lokalu Vesolje, ki ga je izbral Boštjan, ker »je eden redkih kafičev, ki je ljubljanski in ne turističen«, ko vlada dokaj mir, dokler med malico na kavo ne priletijo sestradani dijaki, začneva s preprostim vprašanjem: kje v stanovanju, v Spodnji Šiški, kjer biva z ženo in otrokoma, dejansko kraljujejo knjige. Odgovor je sprva sila preprost, sledijo dopolnitve, na koncu pa seveda uvod v filozofsko debato: »Večinoma so v dnevni sobi, manjše odlagališče je v kabinetu, ki je trenutno tudi v splošni funkciji odlagališča, kar praktično pomeni, da kdaj prinesem knjige v prostor, pa najprej vse skupaj pade na tla, ker je vsega preveč … Obstaja pa kontingent knjig, ki ostajajo v Grosupljem pri mojih starših. Več let sem se selil po Ljubljani iz enega stanovanja v drugo, in takrat sem nabiral knjige, ‘doma’ pa je kraljevala večina. Ko sem še kot samski kupil svoje prvo stanovanje in se prvič zares preselil, je večina teh knjig odšla z menoj. Nato sva se z Nino, ko sva priče
