Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 11. april 2025 ― Jernej Forbici, Anja Jerčič Jakob, Mateja Kavčič, Tina Konec, Nina Koželj, Gregor Radonjič, Tilyen Mucik, Plateauresidue Kaj mi narava daje osebno? Narava je vse, daje življenje in ga tudi vzame. Podarila nam je prostor za pripovedovanje lastnih zgodb in ljubezni do nje. Narava nima možnosti izraziti, kaj čuti in kaj točno je, a vendar na vsem in na vsakem pusti svoj pečat. Največkrat je odrinjena na stran, človeštvo si že od nekdaj prizadeva izkoristiti moč narave, včasih jo tudi izbrisati, vendar Mati narava nikoli ne preneha s svojo borbo, da se vrne v zavest ljudi. Uvodne misli bi lahko brez težav povezali s pojmom umetnosti. Umetnost je vse, kar nas obdaja, je življenje in velikokrat imitacija narave. Umetniki tako odražajo čas, v katerem živimo, pravzaprav je njihova dolžnost, da izražajo lepoto okrog nas, sporočajo, za kaj se zavzemajo, koga so pripravljeni zaščititi in kje so napake v naši družbi. V zadnjem času so umetniki zavzeli položaj aktivistov narave, ki se s subtilnim izrazom borijo, da narave ne bi popolnoma izbrisali iz našega zavedanja. Tokrat bomo dali umetnikom besedo, da sporočijo svoje misli in občutke o naravi ter naši prihodnosti. Izražanje sebe v povezavi z naravo je več kot umetnost, je del življenja in našega poslanstva, saj dokler se borimo za boljšo prihodnost, smo dovzetni za spremembe. Poslušajmo subtilno moč umetnosti, ki poskuša vnesti zavedanje ponovnega spoštovanja narave. Zdaj je čas, da nekaj spremenimo. Mati narava nas navdihuje, fascinira in ves čas poskrbi, da smo navdušeni nad njeno lepoto. Pri oblikovanju kuratorske razstave izhajam iz različnih umetniških praks, ki izhajajo iz vtisov narave ter nam na subtilen način sporočajo o okoljski problematiki. Izbor umetnikov prikazuje različnost umetniških izrazov, kako gledalca premakniti in ga spodbuditi k razmišljanju o prihodnosti našega planeta. Pri izboru sem iskala raznolike umetniške pristope in inovativnost izražanja. Nekateri uporabljajo naravne materiale, iz katerih ustv

Airbeletrina, 11. april 2025 ― Najbrž večina obožuje albume z največjimi uspešnicami. Na njih so vse pesmi, ki so ti tako zelo všeč in ki si jih vedno izbirčno odbiral z vsakega od albumov. No, tako je bilo seveda takrat, ko ti pretočne storitve še niso omogočale, da lahko kadarkoli poslušaš prav tisto pesem, ki si jo želiš slišati. Umetnost snemanja kaset s kombinacijo natanko tistih pesmi, ki jih izbereš sam, da sploh ne govorimo o potrpežljivosti, ki jo človek potrebuje, da posluša celoten album, na katerem mu je všeč samo nekaj pesmi, se je popolnoma izgubila. Albumi z največjimi uspešnicami so kot prvi naznanili skorajšnji konec potrpežljivosti. Kar naenkrat si lahko na enem samem CD-ju (ne vem, ali si na tem mestu sploh upam omeniti kasete?) poslušal najbolj priljubljene pesmi, med katerim ni bilo niti ene takšne, ki bi jo želel preskočiti. In prav to me pripelje do rimskega zgodovinarja Livija. Z njim sem bil sicer tudi že prej bežno seznanjen, vedel sem, denimo, da je napisal Zgodovino Rima, zagotovo pa je nikoli nisem prebral in bi lahko samo ugibal, o čem je govorila njegova knjiga. Nekatere zgodbe sem sicer poznal v skladu z načelom osmoze, saj sem videl slike prizorov, o katerih so govorile, ali pa sem prebral zgodbe drugih pisateljev, ki so se navezovale na Livijeve zgodbe. Horacij, ki junaško brani most dovolj dolgo, da celotni vojski prepreči zavzetje Rima. Ali pa spor med Romulom, ki je pozneje ustanovil Rim, in njegovim bratom Remom. Ne pozabimo niti na Cincinata, ki je zapustil svojo kmetijo, rešil Rim in postal vojni junak, nato pa se kot pridni deček vrnil na kmetijo, namesto da bi užival v svoji na novo pridobljeni diktatorski oblasti. Nisem pa vedel, kje so bile te zgodbe zapisane prvič. Jih je zapisal Plinij? Ne, njega je bolj zanimalo naravoslovje, kajne? Albumi z največjimi uspešnicami so kot prvi naznanili skorajšnji konec potrpežljivosti. Izkazalo se je, da je večino teh zgodovinskih anekdot, ki nas, ko jih preberemo, navdajo s tako zadovoljujočim občut