Airbeletrina, 28. oktober 2025 ― Liu Cixin (1963), kitajski superzvezdnik žanrskega leposlovja, je najbolj znan po znanstvenofantastičnem romanu Problem treh teles, ki velja za prelomno mojstrovino. Doba supernove je njegovo zgodnejše delo. Če se lotimo branja recenzij, ki jih na internetu objavljajo navdušenci nad Problemom treh teles, pogosto zasledimo razočaranje. Delo se jim zdi spisano na suh način in v njem ne vidijo posebnega smisla. Liu Cixin (Fotografija: Henry Söderlund / Wikimedia Commons) V nekaterih pogledih jim lahko potrdimo. Roman na trenutke res deluje nekoliko okorno, stil pogosto ni preveč izpiljen, metapripovedni elementi, ki želijo pripoved prikazati kot delo zgodovinarja, pa vsaj do konca ne delujejo preveč prepričljivo. Četudi tu in tam naletimo na vrhunske poetične opise pokrajine pod učinkom nebesnega pojava, eksplozije zvezde supernova, ki človeštvo spravi v povsem nov položaj. Tudi liki so precej funkcionalistični, zelo jasno zastopajo določen tip voditelja z določenim osebnostnim značajem. Zgodba je precej neverjetna in od marsikoga zahteva pretirano žrtvovanje občutka za realizem. Zaradi omenjenega dogodka v vesolju na Zemlji namreč preživijo zgolj otroci, stari trinajst let in manj, ki jih odrasli v kratkem času naučijo upravljati najkompleksnejše zadeve državništva, infrastrukture in vojske. Preživijo zgolj otroci, stari trinajst let in manj, ki jih odrasli v kratkem času naučijo upravljati najkompleksnejše zadeve državništva, infrastrukture in vojske. Če želimo razumeti pravo vrednost prevoda tega dela (ki ga je neposredno iz kitajščine opravil Andrej Stopar), moramo poznati njegov družbeni kontekst. Izšlo je pri založbi Sophia, ki večinoma izdaja marksistično teorijo. In sicer v zbirki Izhodi, namenjeni akceleracionističnemu krilu te teorije. To se pogosto druži z mistificiranimi reakcionarnimi idejami in zavestno odstopa od »teoretske pravšnjosti«. Kar lahko razumemo kot obliko uporništva ali pa kot konformistično vračanje v »postmod