Airbeletrina, 10. november 2025 ― Kao da je sve ovo što se dešava, ovaj užas, razdor, nasilje i propast, i bleda nada što se logikom neke svoje čudne tvrdoglavosti stidljivo ukazuje na horizontu, već bilo deo mog iskustva. Ali ne egzistencijalnog, već pre – nazovimo ga tako – literarnog. Drugim rečima, često mi se čini da sam o svemu ovome negde već čitao. Nije to uvek nešto što stoji u direktnoj vezi sa savremenim dešavanjima u Srbiji. Recimo, kada na masovnim protestima stojimo u tišini 16 minuta, odajući time poštu za 16 žrtava pada nadstrešnice u Novom Sadu, neki unutrašnji recitator u meni uvek počinje da izgovara uvodne stihove „Plave grobnice“ Milutina Bojića: Stojte, galije carske! Sputajte krme moćne! Gazite tihim hodom! Opelo gordo držim u doba jeze noćne nad ovom svetom vodom. I gde god da se zadesimo, tih nekoliko hiljada ljudi i ja među njima, zaista stanemo. Bilo na trgovima, na bulevarima, na raskrsnicama, u sred radnog vremena, ili prijatne letnje noći kada bi trebalo da grad odzvanja od žamora, muzike i smeha – gromoglasna tišina padne na sve. I u toj tišini, sve i svako treba da stane i zanemi. Da se na tih 16 minuta svi pretvorimo u ljudske skulpture, skamenjene od bola za nedužnim žrtvama. (Fotografija: Danilo Lučić) Kada bi trebalo da grad odzvanja od žamora, muzike i smeha – gromoglasna tišina padne na sve. Proteklog leta, u istim takvim noćima, okupljali smo se na ulicama, da se bunimo i da tražimo pravdu. Tih nekoliko hiljada ljudi i ja među njima i oni sa druge strane: telesna garda režima kombinovana od parapolicijskih snaga i uličarskih plaćenika, koja baca na nas suzavce, petarde, topovske udare i drugu pirotehniku. Nekako bi uspevali da uteknemo pred jurišima pendreka i štitova, sklanjali se pred zaletanjem bornih kola, držali se u grupama strepeći pri povratku kući, jer tipovi skriveni senkama otimali su protestante iz mraka i odvozili nekud u kolima bez tablica. Ali sutra uveče se vratimo. Isti kao i prošle noći, sluđeni, gnevni i zgro

Airbeletrina, 10. november 2025 ― Kakor bi bilo vse, kar se dogaja, ta groza, razdor, nasilje in propad, ter bledo upanje, ki se po logiki nekakšne čudaške trmoglavosti sramežljivo očrtuje na obzorju, že del moje izkušnje. Vendar ne eksistencialne, pač pa – recimo ji tako – literarne. Drugače povedano, pogosto se mi dozdeva, da sem o vsem tem že nekje bral. To ni zmeraj nekaj, kar je neposredno povezano s sodobnim dogajanjem v Srbiji. Denimo, ko na množičnih protestih stojimo v tišini šestnajst minut, s čimer izkazujemo spoštovanje do šestnajstih žrtev, ki jih je pod seboj pokopal podrti nadstrešek na železniški postaji v Novem Sadu, nekakšen moj notranji recitator vedno začne izgovarjati uvodne verze Modre grobnice Milutina Bojića: Obstojte, galeje cesarske! Zvežite krme mogočne! Plujte v tihem teku! Obred opravil bom pogrebni ponosno v nočni grozi nad to sveto vodo. In kjerkoli se tedaj znajdemo, tistih nekaj tisočev in med njimi jaz, zares obstanemo. Najsibo na trgih, na bulvarjih, na križiščih, sredi delovnega dne ali v prijetnem poletnem večeru, ko bi se v mestu moralo razlegati šumenje vrvežavosti, glasbe in smeha – vse prekrije gromovita tišina. In v tej tišini se mora vse in vsakdo ustaviti in obmolkniti. Da se v tistih šestnajstih minutah vsi spremenimo v človeške skulpture, okamnele od bolečine zaradi nedolžnih žrtev. (Fotografija: Danilo Lučić) Ko bi se v mestu moralo razlegati šumenje vrvežavosti, glasbe in smeha – vse prekrije gromovita tišina. Minulo poletje smo se v takih večerih zbirali na ulicah, da bi se upirali in terjali pravico. Tistih nekaj tisočev in med njimi jaz ter na drugi strani oni: režimska garda, sestavljena iz parapolicijskih sil in uličnih plačancev, ki nas obmetavajo s petardami, topovskim udarom in drugo pirotehniko ter razganjajo s solzivcem. Nekako nam je uspevalo ubežati jurišu pendrekov in ščitov, umikali smo se oklepnim vozilom, ki so se zaganjala v nas, vpili smo v gručah in trepetali na poti domov, kajti tipčki, skriti v senca

Muzej novejše zgodovine Celje, 10. november 2025 ― Muzej novejše zgodovine Celje in Osnovna šola Lava vas v sredo, 26. novembra 2025, ob 17. uri vabita v kavarno MnZC na Prešernovi ulici 17 na predstavitev 10. rastoče knjige OŠ Lava ABECEDA ODLIČNOSTI – NAŠA ZVEZDA SEVERNICA.   Rastoča knjiga Osnovne šole Lava raste skupaj z gibanjem Rastoča knjiga na nacionalni ravni. V deseti po vrsti, naslovljeni ABECEDA ODLIČNOSTI – NAŠA ZVEZDA SEVERNICA, bo vsakdo našel nekaj odličnosti tudi za svojo dušo.   Delček razmišljanj bodo na predstavitvi knjige z nami delile:   Katja Arzenšek Konjajeva, dolgoletna ravnateljica, zdaj predavateljica ZRSŠ – Šole za ravnatelje. Vodja številnih odličnih razvojnih programov in projektov Šole za ravnatelje, s katerimi krepijo različne kompetence ravnateljev in strokovnih delavcev v vzgoji in izobraževanju po celi vertikali.   Maja Furman, na svoji poti življenja uspešno udejanja več pomembnih vlog. Je pravljičarka, pripovedovalka zgodb, pogovorna voditeljica in novinarka. Večinoma ustvarja za otroke. Piše zgodbe in pravljice, ki jih objavlja v otroških literarnih revijah, kot sta Zmajček in Galeb. Zgodbam in pravljicam pogosto vdihne kar svojo dušo. Njen »otrok« v duši jo vedno kliče k ustvarjanju.   Ema Rogač Randl, dvojna magistrica znanosti, ki je svoje življenje zapisala sočloveku. Je gonilna sila programa Od Alje do Žana, Čuječa srca, budni umi, v okviru katerega so se povezali s šolami, ki izvajamo različne aktivnosti za psihosocialno pomoč mladih. Človečnost nosi v umu in srcu.   Po razmišljanjih jih bo vodila ravnateljica OŠ Lava, Marijana Kolenko.   Pogovor bodo popestrili učenci OŠ Lava s kulturnim programom, dva učenca pa bosta tudi predstavila svoj pogled na človekove vrline.   Vstop prost.   Prijazno vabljeni! The post Abeceda odličnosti – naša zvezda severnica appeared first on MNZC.