Radio Študent,
3. november 2013
― Slavnega filozofa Martina Heideggerja, misleca z veliko začetnico, mojstra iz Nemčije torej obtožujemo, da v njegovem opusu mestoma najdemo kič najslabše vrste, domačijski kič, kič, ki opeva življenje v podeželskem okolju. Kič, ki je v najboljšem primeru sentimentalno vračanje v preteklost, v bližino zemlje, v najslabšem pa – slaba literatura. Tega ne menimo le mi, ne le stari nergač Thomas Bernhard. Tudi Hannah Arendt je v nekem pismu Jaspersu tožila, da – poleg nenačelnega karakterja in politične neumnosti – prav Heideggerjeva naklonjenost kiču kazi njegovo misel. In Adorno, tudi nepoboljšljivi buržuj Adorno, ga je v tisti tiradi, v Žargonu pravšnjosti, obtožil, da “rojeva domačijski kič, ki spominja na najbolj izlužene klišeje abotnih romanov o domači grudi”. Takoj moramo poudariti, da pri Heideggerju običajno najdemo domačijski v nepomembnih, poljudnih, nefilozofskih tekstih, kot so govori in predavanja, v tekstih, ki jih je Adorno označil za “prilizujoče se čvekanje pred poljedels