Airbeletrina,
26. junij 2014
― Navijanje je jebena zona. Človek živiš svoje privat življenje sam s sabo, nekam v nedogled raztegnjeno, pa zagotovo vsakodnevnjenje k smrti, ko te meni nič tebi nič nenapovedljivo in naenkrat ubije, kar tako, brezveze. Vrh takega živetja so tiste zgolj tebi in morda komu najbližjemu, ki je kot tvoj drugi tako ali tako bolj ti kakor ti sam, poznane neizmerljive sreče, odrešenja, ljubezni ter z njimi neločljivo zavezana najtrpkejša gorja, ločitve, travme, bolenja, ki te neštetih pesti brez milosti butajo kot boksarsko vrečo oziroma nasprotno poljubljajo kakor pomladanski vetrc rožnate krošnje češenj, da se v teh opiatskih delirijih vedno znova vživiš kot še nikoli, in to je v utečenosti iz dneva v dan res toliko kakor vstati od mrtvih. Kar so v bistvu zasebnomušicasti prelomi, z zadahom sodnega dne formatirajoči in že na novo inštalirajoči persono, kot kačino levljenje, v tvojem privatnem sektorju, vsa ta komaj verljiva občutja povsod po najzakotnejši zaprašenosti bitja – podobno ali kar istovetno počutje te lahko do obisti preprede tudi v javnem, in to najmanj dvakrat močneje, kolikor identično preplavlja neko občestvo in diametralno nasprotno drugo, če si le drzneš v kri pripustit navijaškega duha. In če zaradi grozot, krvoločnosti ter dobrega okusa za hip zanemarimo vojno, pravkar izpisane nastrojenske fenomene najbolj vzbuja šport, in še posebej kralj športa, fuzbal.