Radio Študent, 4. julij 2014 ― Zaradi siromašnih energetskih virov in pomankljive infrastrukture ostajajo evropske države močno odvisne od zunanjih dobaviteljev plina, kjer pa prevladuje Rusija, to pa očitno hudo moti voditelje Evropske unije, kar se je izkazalo ob hudem nasporotvanju Evropske komisije gradnji Južnega toka. O energtski situaciji Evrope in problemih Južnega toka smo govorili z Denisom Čaletom iz Inštituta za Korporativne varnostne študije, Sabine Berger, zadolženo za stike z javnostimi pri Evropski komisiji in Danielom Levičarjem, iz direktor Direktorata za energijo pri ministrstvu za infrastrukturo in prostor.

Radio Študent, 4. julij 2014 ― Predsednik Zimbabveja Robert Mugabe sporoča, da beli prebivalci v državi nimajo več pravice do lastništva zemlje. Po novem jim bo dovoljeno, da imajo v lasti stanovanja v mestih, da so lastniki podjetij, ukinja pa se tudi pravica do najema zemlje iz rok črnskega prebivalstva. Kmetijske površine, ki so jih belci imeli v lasti do sedaj, bodo prešle v vladne roke, ta pa naj bi zemljo razdelila med črnsko prebivalstvo. Zadnje dejanje zimbabvejskega avtokrata je nadaljevanje ostre politike, povezane z raso in zemljiškimi reformami, ki je državo med leti 2000 in 2009 z istimi dejanji pahnila v hudo ekonomsko krizo. V mjanmarskem mestu Mandalaj se kljub policijski uri, ki so jo uvedle oblasti, nadaljujejo napadi na pripadnike muslimanske manjšine. Ponoči sta pod plazom kamenja, ki ga je v mošeje in trgovine v lasti muslimanov metala množica budistov, domnevno umrli dve osebi, več pa jih je bilo ranjenih. Od junija 2012, ko so napetosti med verskima skupnostima vnovič eskalirale, je za posledi

Airbeletrina, 4. julij 2014 ― V Sloveniji imamo marsikaj, a literarnega novinarstva imamo malo. Ko sem sredi zime dobila v roke nekaj presnetih cedejev z imenom Maruša Krese, nisem imela blage ideje, da je katerikoli slovenski avtor kdaj počel kaj tako sijajnega v tem žanru. In sploh: zakaj te zgodbe nikoli niso prišle do nas? Dobro, dobili smo Vse moje božiče (sicer z grozno zamudo), ki so bili tudi najprej radijska igra, a tisto ni literarno novinarstvo, to bi težko rekli tudi za Vse moje vojne, napaberkovane iz vsega po malem. Kar je umanjkalo, je tisto najboljše. Recimo pisma iz razpadle Jugoslavije iz 1990–92, ki si jih je pisalo pet jugoslovanskih intelektualk (Maruša Krese, Biljana Jovanović, Duška Perišič - Osti, Rada Iveković, Radmila Lazić), vsaka na svojem koncu (Berlin, Ljubljana, Zagreb, Beograd, Sarajevo), medtem ko je njihova država razpadala na kose in so nacionalizmi prešli v orožje, v smrt.