Špehšpilja, 10. september 2014 ― Uvodnik prejšnjega Stopa se je ob naštevanju letošnje domače televizijske resničnostne bere končal s citatom Adija Smolarja Bog ne daj, da bi crknil televizor. A kaj storiti, če televizor dejansko crkne? Eno od možnih rešitev sta pred kratkim ponudila brata Žiga in Tim Berce, ki sta po uspešni kampanji na Kickstarterju nabrala dovolj zagonskih sredstev za uresničitev prototipa namizne igre, ki sta jo razvijala dobra tri leta. Tracker, kakor sta naslovila namiznico, ki je že na samem začetku zasnovana za svetovno tržišče, se z ikonografijo in vzdušjem močno napaja pri Stalkerju. Ne toliko pri kultnem filmu Andreja Tarkovskega, ampak pri računalniški igri, prvoosebni streljanki, v kateri laziš po alternativni resničnosti, kjer je po prvi eksploziji v černobilski jedrski elektrarni odjeknilo še enkrat. Skupina štirih do osmih igralcev je vržena v opustelo pokrajino, prepredeno z radioaktivnimi območji. S premikanjem po heksagonalni mreži nabirajo dragocene artefakte, iščejo orožje in izpolnjujejo misije, ki prinašajo točke, potrebne za zmago. A vse to je le ogrodje, na katerega se naslanja poglavitni element igre: medsebojni spopadi. Orožje različnih dosegov omogoča, da lahko en igralec napade drugega brez možnosti obrambe. Za take primere sta razvijalca vpeljala učinkovito tehniko izmikanja. Če oba nasprotnika posedujeta orožje, s katerim si lahko zbijata točke zdravja, zmaga posamezen spopad tisti, ki vrže večjo številko na kocki, če je eden od njiju brez orožja, pa se strelu izmakne le, če mu uspe vreči enako številko kot napadalec. Tako tudi neoboroženi igralci dobijo možnost ena proti šest, da se rešijo. A včasih ne protinapad ne izmikanje ne pomaga. Vsi napori so zaman in med prsti ti spolzi še poslednja točka življenjske energije. Če bi bil to Risk ali Monopoly, bi osmoljenec lahko zgolj zamahnil z roko in si šel na balkon prižgat cigareto, v Trackerju pa smrt še ne pomeni konca igre. Tudi če tvoj lik ubijejo, se v naslednjem krogu vrne kot zombi, ki lahko š