Špehšpilja, 13. september 2014 ― Starši se radi postavljamo s svojimi otroki. To je nekaj, kar je inherentno vlogi staršev. Imaš svojega sončka ali sončico, ki ga ljubiš z vsem svojim bitjem, in rad bi, da bi ves svet vedel, kako je tvoj otrok najlepši, najboljši, najbistrejši in še jerbas superlativov po izbiri. Prvih nekaj mesecev je preprostih. Ko je tvoje dete še majcen dojenček, se vsi čudijo njegovemu obstoju. Kot da so milijoni let spolne reprodukcije, odkar so se prvi mnogoceličarji odločili, da obstaja bolj zabaven način nadaljevanja vrste kot delitev celic in potaknjenci, izpuhteli v nič in se vsi divijo temu produktu spojitve očetove in materine gamete. Drobceni prstki pomigajo. Babice padajo v nezavest od navdušenja. Otrok se nasmehne. Klenim dedkom, ki so od svojega osmega leta neprekinjeno delali na njivah in se borili na požiralnikih, da jim ti niso odnašali Bavšejev, se odpro solzni kanali, kot bi si na glavo stresli čeber čebule. Dojenček za pet minut utihne. Starši darujejo žgalne daritve vsem božanstvom, kar so jih skozi zgodovino častili na teh ozemljih. Impresionira nas sleherni gib. Sledijo težavni meseci, ki se jih bomo lotili pozneje, ko otrok upihne tretjo svečko, pa se bahanje znova olajša. Mala žlobudrala veselo drdrajo pesmice, ki so se jih naučili pri babicah ali v vrtcu, plešejo Ko si srečen in veselo rišejo glavonožce. Ti prikazi znanja in veščin z vsakim letom postajajo kompleksnejši. Ringa rajo zamenja Maček Muri, Murija Apel in čevljar, tega pa – če si sodobna mama, ki je za otrokov intelekt skrbela z dojenjem do pubertete  –  zamenja celoten Krst pri Savici. Udarjanje z dlanjo v dlan in tokljanje po kolenih zamenja Kakadudujev ples, tega polka, nakar že sledi twerkanje. Otroci prekipevajo od želje, da bi samoiniciativno pokazali, kaj znajo. Starši se znova brez težav sončimo v slavi njihovih dejanj. A med obema obdobjema se starši mučimo v želji po potrditvi bistrosti naraščaja. Zgolj sam obstoj ni več dovolj, da bi opazovalci veselo krilili z rokami. Mlečni p